recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

18. 6. 2011  Hammerfall - Ko ti kladivo pade v med 
''Smo pa res začeli nekaj drugačnega, bili smo del revolucije melodičnega metala, česar se bom najbolj spominjal in na kar bom najbolj ponosen, ko bo prišel konec.'' (Oskar Dronjak)

Hammerfall (foto: Micke Johansson) so med odgovornimi za heavy metal eksplozijo, ki se je zgodila na Švedskem v devedesetih, kjer sta takrat suvereno kraljevala balck in death metal. Skupine marsikdo od samega začetka ni jemal resno. V Metal Hammerju so njihovo prvo ploščo celo recenzirali s tremi besedami ('this really sucks'').  Prav zato, ker so izhajali iz krajev, kjer take glasbe ni bilo na pretek, so danes za nekatere zgodba o uspehu. Če pogledamo z druge strani, je logično, da so se prebili, saj je Skandinavija bila nujno potrebna osvežitve na svoji sceni. Kljub nasprotjem z ostalimi takratnimi skupinami na Švedskem so Hammerfall v mnogih ozirih tipična švedska skupina. Torej, z enostavnimi aranžmaji, nezakomplicirano glasbo ter s kančkom zdaj že legendarne in svetovno znane švedske naivnosti.

Kaj imajo povedati o sebi, si lahko preberete v intervjuju, ki je bil na Metalcampu narejen z vodjo skupine, Oskarjem Dronjakom.

Nenad Čekrlić: S Hammerfall ste začeli eksplozijo melodičnega power metala na Švedskem. Kako je bilo začeti takrat, glede na to, da je bila Nemčija bolje poznana po power metalu?

Oscar Dronjak: Na Hammerfall pravzaprav niti ne gledam kot na power metal bend. Skupino sem ustanovil l. 1993 in takrat se je tej zvrsti glasbe preprosto reklo heavy metal. Ameriški power metal je bil nekaj popolnoma drugačnega, nekaj takega, kot so na primer Iced Earth. V devetdesetih letih smo se bojevali za nekaj, v kar smo verjeli in to je bil heavy metal. Pojem heavy metal smo si prisvojili zato, ker so se ga vsi ostali sramovali. Takrat ni bilo kul biti asociiran s heavy metalom, v času grungea. A mi smo bili in še vedno smo ponosni na to, izraz power metal se je okoli nas pojavil kakih 7 let kasneje. Pojem mi ni všeč, ker menim, da zajamemo mnogo širši spekter. Smo pa res začeli nekaj drugačnega, bili smo del revolucije melodičnega metala, česar se bom najbolj spominjal in na kar bom najbolj ponosen, ko bo prišel konec.

NČ: Kakšni so torej tvoji glavni glasbeni vplivi?
OD: Na splošno na nas vpliva melodična metal glasba osemdesetih, natančneje pa so name najbolj vplivali Accept, Judas Priest in Stormwitch.

NČ: Nekaj let nazaj se je širila govorica, da želi bend imeti žensko pevko.

OD: Ha! Tega še nisem slišal.

NČ: Kaj pa je najbolj nora govorica, ki si jo slišal o sebi oz. bendu?

OD: Tale ravnokar, saj se to ne bi zgodilo nikoli. Joacim je na mnogo načinov tipičen pevec, kar je za nas dobro.

NČ: Kaj potem meniš o metal bendih z ženskami na vokalu?

OD: Menim, da je dobro, da so dekleta našla mesto v metal glasbi, saj jih ni mnogo. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da tudi bobnark in kitaristk ni veliko, seveda v primerjavi s fanti. Pri petju je nekoliko drugače. Ko sem hodil v šolo, so skoraj vsa dekleta znala peti, od fantov pa le eden ali dva v razredu. Zato se mi zdi super, da so našle svojo nišo, saj je v metalu tudi veliko deklet v občinstvu.

NČ: Meniš, da je vaša publika pretežno ženska ali moška?

OD: Načeloma moška, sicer pa je odvisno od države do države. Ko smo na zadnje bili v Argentini, je bilo razmerje med ženskami in moškimi okoli 60:40. Tudi v Mehiki je bilo veliko deklet, ne vem, zakaj.

NČ: Ko si že omenil Argentino in Mehiko, kaj meniš o metal fenomenu v Latinski Ameriki?

OD: Heavy metal skupine obstajajo na vsakem koncu sveta. Pri teh ljudeh je tako, da svoja čustva kažejo navzven, ne bojijo se jih pokazati. Če to primerjamo s Švedsko, kjer večina ljudi potrebuje par piv, da se malce sprostijo ... Seveda ni tako pri vseh, a v Južni Ameriki je gotovo drugače.

NČ: Se ti zdi razlika med začetkom švedske scene in sedanjostjo velika?

OD: Gotovo. Edina stvar, ki se ni spremenila, je to, da je malo dobrih lokacij, kjer mladi bendi lahko igrajo. Na sceni pa je gotovo bilo veliko sprememb. S Hammerfall smo začeli kot odziv na vse stvari, ki jih nismo želeli videti ali slišati v bendu. Želeli smo si pravi heavy metal z velikim odrskim nastopom in vsem. Dandanes je to precej pogost pojav. Menim, da je bilo agresivnejšo glasbo lažje izvesti. To ne velja toliko za glasbenike, kot za pevce, saj je kruliti mnogo lažje kot peti.

NČ: Posneli ste veliko plošč, a ste ena tistih skupin, ki ni spremenila smeri. Lahko poveš, zakaj?

OD: To je zato, ker nikoli nismo imeli osebnostne krize. Od samega začetka smo vedeli, kaj želimo. Nikoli nismo eksperimentirali, saj nismo ravno začeli z osemnajstimi leti, pač pa s štiriindvajsetimi, torej smo nekaj glasbenih izkušenj že imeli za seboj. Menim, da je to pripomoglo k naši jasni viziji. Zato vsakič preprosto poskušamo graditi na tem. Tako je, kot pri Manowar; nobeden izmed njihovih albumov ne zveni popolnoma isto kot ostali, a je še vedno znotraj ozemlja heavy metala. Nikoli se ne bomo spremenili, a so med našimi albumi tudi manjše razlike. Za Hammerfall sem napisal okoli sedemdeset skladb, seveda sem se vmes naučil, kako bolje napisati pesem.

NČ: Pišeš večino materiala za bend. Pričakuješ, da bodo ostali člani v prihodnosti več pripomogli?

OD: Kdo ve? Trenutno imamo dva nova člana. No, imeli smo ju že prej, z nami sta na turnejah že dve leti, jaz pa sem z glavo še vedno pri zadnji plošči. Kakorkoli že, pred zadnjo ploščo sta bila precej nova, zato bo prihajajoča plošča mogoče malce drugačna. Ne vemo še zagotovo, saj smo šele začeli razmišljati o tem.

NČ: Pišeš večino skladb doma ali na turnejah?

OD: Nikoli na turnejah.

NČ: Kako pa to?

OD: Zato, ker si takrat želim biti osredotočen na pisanje skladb, ne na nastopanje, pitje, intervjuje, skratka karkoli drugega. Pisanje skladb je mnogo več kot le nekaj akordov in melodij, tu so tudi fraze in podobno. Zelo lahko je tudi biti podoben samemu sebi, torej krasti ideje od samega sebe, saj sem osredotočen na igranje teh osemnajstih skladb vsak večer. Ko sem doma in čutim navdih, lahko preprosto grem v svojo sobo in ustvarjam.

NČ: Nekateri metal bendi to počnejo, pa me zanima tudi glede tebe. Se popolnoma izoliraš in izogibaš poslušanju metala, ko pišeš nov material, da bi preprečil to, da zveniš podobno drugim bendom?

OD: Ne, to me ponavadi ne skrbi. Od samega začetka smo imeli visok standard, če je melodija bila preveč podobna čemu drugemu, smo jo spremenili. Izvirnost v takem smislu nam je zelo pomembna. Včasih se seveda lahko zmotiš in ne dojameš preden zadeva izide, a menim, da se pri nas to ne dogaja. Doma veliko poslušam Slayer, nova plošča World Painted Blood je odlična. Bend ima veliko energije. Brez ozira na to, kakšna zvrst glasbe je, se ta energija prenese name in mi tako omogoči ustvarjanje moje glasbe. Zato se nikoli ne bojim, da bi kaj imelo prevelik vpliv name. Sicer pa poslušam veliko različne glasbe, poslušam Slayer, Rammstein, tudi Veins of Jenna, seveda tudi stare zadeve, kot so Accept. Ti so bili tam odkar sem bil otrok, nikoli jih ne bom nehal poslušati.

NČ: Si kdaj bil fen švedskih izvajalcev, kot so ABBA, Roxette ali Ace of Base?

OD:  ABBA me sploh ni zanimala do ispred petih ali šestih let. Oni so res sinonimni s švedsko kulturo. Ko prižgeš televizor ali radio, prej ali slej naletiš nanje. Menim, da so tam z razlogom, saj sta Björn in Benny med najboljšimi pisci glasbe na svetu. Na koncu so to res odlične skladbe s fenomenalnimi melodijami.

NČ: Znano je, da imaš srbske korenine. Je to imelo kakršenkoli vpliv nate?

OD: Oče je bil srbske narodnosti, bil je košarkar. Z materjo sta bila ločena, a če temu ne bi bilo tako, danes gotovo ne bi počel tega, kar počnem, saj bi mi oče to preprečil. Umrl je tik preden smo izdali drugo ploščo, torej ni dočakal našega uspeha. Vseeno pa me je enkrat videl igrati, to je bil naš prvi koncert z Joacimom kot pevcem. Spomnim se, da je bil zelo vesel, zelo močno je ploskal. Mati pa mi je vedno bila v podporo, saj je menila, da je dobro igrati glasbilo. Rekla mi je, da je vseeno katero, le da je inštrument. Zato me je tudi vozila na vaje, ko sem bil premlad, da bi vozil sam in me na splošno podpirala. Sicer pa je oče vedno ohranil svoje stike v Jugoslaviji, bral je časopise ... Temu nisem bil tako izpostavljen, saj je mati bila proti poletnim obiskom pri očetu. Ko sta se ločila, ji ni ostalo drugega kot pa trije otroci, zato sva si z mamo zelo blizu.

NČ: Najbrž je mati skrbelo zate, saj je po smrti predsednika Tita nacionalizem bil na porastu, lahko bi se zgodilo karkoli.

OD: Da, a si vseeno želim, da bi takrat spoznal babico, takrat ko je Jugoslavija še bila Jugoslavija. To državo bi si resnično želel videti. A ne moreš imeti vsega, srečen sem, da sem bil v Srbiji in Sloveniji, kar mi pomeni nekaj.

NČ: Imaš še kakšno besedo za slovenske fane?

OD: To govorim pred koncertom, a vseeno vem, da nam boste dali koncert našega življenja, kot ga bomo tudi mi vam!

Avtor:
twitter facebook