Kanadski kvintet Protest the Hero je poseben. Na sceno so se izstrelili z drugim albumom Fortress, ki je požel ogromno dobrih kritik. Žanrsko jih ne zna noben opredeliti, niti sami ne. Publika jih tako definira kot power, thrash, metalcore, emo, screamo, mnogi pa dodajajo spredaj pridevnik progresivni. Protest the Hero dajo marsikomu misliti, da se preveč ukvarjajo s predalčkanjem, medtem ko se ne prepustijo samemu toku glasbe.
Intervju z basistom Arifom Mirabdolbaghijem je bil opravljen lansko leto v Gradcu, ko je skupina opravljala kratko evropsko turnejo z namenom promoviranja zadnjega studijskega izdelka Scurillus. Za naslednje leto je že napovedan novi album, kar kaže na neverjetno ustvarjalnost skupine glede na količino zaužitega alkohola in drog.

Primož Novak: Prvič, ko sem vas gledal na Dunaju, torej januarja 2011, se je vaš pevec prejšnji dan tako napil, da na tem koncertu ni mogel stati in zato je cel koncert odpel sede. Se ti zdi to pošteno do publike, ki stoji in se ga tudi kdaj konkretno napije?

Arif Mirabdolbaghi: Jah, to se je prvič zgodilo v desetletni karieri skupine in daljš zgodovini pitja. Vendar vsak, ki se je prejšnjo noč brutalno napil, lahko simpatizira s takšnim mačom. Fizično je res težo projektirati svoj glas, če si ga nenormalno pil prejšnjo noč. Takšne zadeve se dogajajo vsak dan in potem se jih spominjamo kot dobro zgodbo. Delovalo je precej smešno.

PN: Delovalo je precej drugače, glede na to, koliko koncertov sem prej obiskal.

AM: Zgodilo se je tudi enemu našemu kitaristu, ki je imel takšega mačka, da je komaj stal, zato smo mu dobili stol, da je igral sede. Zmačkani igramo marsikdaj.

PN: Katera država je po tvojem mnenju najbolj brutalna, kar se tiče konzumiranja alkohola?

AM: Mislim, da kakšen Luksemburg. Gre za majhno državo, a tam res vsi pijejo. Drugače pa kakšna Rusija. Tam je več pijančevanja kot kjerkoli na svetu. Pa smo bili samo enkrat tam.

PN: Pri vsej tej vodki verjetno res …

AM: Ja, tam piješ vodko že za zajtrk.

PN: Obrniva se na zadnji album, Scurrilous. Gre pri albumu za nadaljevanje prejšnjega albuma Fortress, ali gre za nekaj popolnoma novega?

AM: Nikoli ne gre za nekaj popolnoma novega. Nikoli nimamo ideje, kako si želimo zveneti, vendar zaradi nekega neinteresa, da bi razvili nekaj premišljenega, končamo na nečem, kar zveni podobno konec koncev. Ne želimo si zveneti podobno, vendar skladbe tako končajo. Mislim, da so hitrejši deli hitrejši, počasnejši deli so počasnejši, udarnejši deli so udarnejši in nežnejši deli so nežnejši. Namesto, da gremo le v eno smer, se razširimo na vse smeri.

PN: Kolikor vem, imaš kar dober del posla pri pisanju besedil.

AM: Tokrat niti ne, napisal sem le za tri skladbe, ostalo pa je pevec (Rody Walker - op. P. N.).

PN: O čem govorijo besedila? So kaj povezana z naslovnico, na kateri imamo žensko z dolgim jezikom kot kakšen kameleon?

AM: Najbliža povezava z naslovnico je sama glasba, ki je večbarvna in raznolika. Obenem pa je pokritih veliko raznolikih tem v besedilih. Pokrito je vse od smrti, samomora, umiranja, zasvojenosti do glasbene industrije, do nagnenja našega pevca glede govorjenja o neumnostih. Torej, na albumu pokrijemo mnogo tem. Če bi bila samo ena tema, bi bila ta raznolikost.

PN: Po kakem principu delate skladbe, glede na to, da nimate ravno nekih refrenov, deli skladb delujejo tako povezano kot tudi nepovezano?

AM: Imamo neko partikularno metodo, pri kateri gremo od zgoraj dol. Kitare imajo riff, nato se bobnar odloči, kaj bo naredil in potem še, kaj bom jaz naredil. Začnemo z enim delom in potem okoli zgradimo ogrodje, medtem ko drugi delajo ravno obratno. Prepričan sem, da v tem nismo unikatni, vendar takšno metodo smo izbrali in zaenkrat deluje.

PN: Nedavno sem bral, da boste posneli nov DVD. Mi lahko kaj poveš o tem?

AM: To je res smešno, ker je vse skupaj bila ena velika šala. Igrali smo v Flensburgu v Nemčji, in na koncertu je bilo kakšnih 25 ljudi. V zaodrju smo se začeli pogovarjati, da bi morali posneti DVD: Live in Flensburg. Vzeli smo naše bedne kamere in posneli koncert. Vse skupaj je bila šala. Vendar je smešno, kako resno ljudje to jemljejo, ko me recimo vprašajo: »Kdaj izide vaš DVD: Live in Flensburg?« Več ko nas sprašujejo, bolj smešno postane.

PN: Torej ne bo novega DVD-ja?

AM: O ne, mogoče sčasoma, samo ne Live in Flensburg (smeh).

PN: Izhajate iz Kanade. Kako je tam živeti kot glasbenik? Morate tudi občasno kaj delati?

AM: Ja, na neki točki moraš tudi imeti kakšo stransko službo. Vendar zaenkrat imamo kar srečo in nam ni treba. Kar je dobro v Kanadi, da država veliko investira v umetnost, obstajajo razni programi in koncili, ki investirajo v snemanje albuma in turneje. To je sicer pod udarom vlade, ki se ne strinja s temi investicijami, vendar upam, da se bo obdržalo, ker nam je res pomagalo, da smo zgradili kariero. Pomagali so marsikateremu kanadskemu bendu, za kar sem hvaležen, ker sem lahko glasbenik. Vendar pa to ne pomeni, da ižviš luksuzno žvljenje. Precej si povprečen kot vsi ostali.

PN: Si kdaj pogledal, kako vas ljudje predalčkajo? Recimo, en starejš poslušalec metal glasbe je celo rekel, da ste power metal. Se ti zdi, da si v power metal bendu ali mogoče v kakšnem trendovskem emo ali metalcore bendu?

AM: Mislim, da sem slišali že vse možnosti. Od mathcora do kakšega power/thrash metala. Nekdo nas je oklical za progresivni screamo. Slišal sem absolutno vse možosti, a ne vem, kako bi nas opredelil, lčeprav upam, da ne kot progresivni screamo (smeh).

PN: Kaj pa progresivni emo?

AM: Tudi upam, da ne. Jaz bi nas oklical kar za progresivni rock. Zakaj bi morali biti sploh metal? Dobro je videti odobravanje metalcev, ampak to so predvsem odprti metalci. Medtem ko tipični dolgolasci s črnimi majicami pravijo: »Naj se te emo pedri poberejo z odra!« Na metal sceni je ogromno zaprtosti, kar verjetno obstaja v vsaki sceni. Ne želimo se približati kakršnikoli sceni, obenem pa se tudi ne želimo preveč oddaljiti.

PN: Če se ozreva na vaš prvi album, Kezia, se mi zdi, da je bilo prisotnih mnogo punk-rock elementov. Kasneje pa ste vpletli več metal elementov. Deluje, da napredujete in preizkušate nove žanre.

AM: Upam, da res. Vzamem kot kompliment. V naš glasbo želimo vplesti več elementov različnih žanrov, vendar je v zadnjih letih to upadlo. Želimo si le pisati glasbo in nekako se ne ukvarjamo s tem, za kakšn žanr gre.

PN: Glede na to, da ste iz Kanade, so verjetno na vas vplivale progresivne legende Rush?

AM: Če izhajaš iz Toronta, je pravzaprav nemogoče, da nate ne bi vplivali Rush. Mogoče res nismo odraščal z Rush, ker smo poslušli nekaj drugačnega, kar ni bilo komercialno izstopajoče. Mogoče imamo skupno z Rush to, da smo se uspeli prebiti tudi na komercialni trg. Lahko smo srečni, da ima naša glasba neko komercialno izvedljivost, kljub temu da ne zveni tako. Naši vplivi so precej drugačni in k temu ne bi dal zraven Rush. Prej bi recimo izbral Propagandhi, ki so zelo progresivni (gre sicer punk rock skupino - op. P. N.), a jih ljudje ne vidijo kot progresivne. A zame so neverjetno progresivni, tako iz vidika besedil kot glasbe. Z njimi smo še najbližje povezani, ker imajo punk in thrash elemente.

PN: Progresiven si tudi lahko preko besedil. Kakša morajo biti besedila, da se jih ima za progresivna?

AM: Če se preveč ukvarjaš s tem, kaj je progresiva, potem se oddaljuješ od bistva progresive. Ljudje bodo predvsem šli na to, kako drugačna je skladba, kako je strukturirana, kakše besede in fraze so uporabljene. Na koncu imaš občutek, da gre za skladbo, a zdelo se ti bo, da si slišal progresivno skladbo. Zdi se mi precej nesrečno, da obstaja ne vem koliko progresivnih skupin, ki želi zveneti progresivno. Če to ni najbolj neumna stvar na svetu, potem res ne vem, ker se streljajo v nogo. Morali bi se le sprostiti, pisati glasbo, ki jo imamo radi in če se izkaže za progresivno, bodo to ljudje pogruntali. Moraš imeti vero v svojo publiko.

PN: Obstajajo progresivne rock in metal skupine, ki se ponašajo z deset in več minutnimi skladbami, medtem ko imaš nekatere skupine, tako tehnično dovršene, da spravijo teh progresivnih 10 minut v 4 minute. Kaj porečeš na to?

AM: Obstajajo skupine, ki lahko napišejo 10 do 20-minutno skladbo zares dobro. Seveda obstajajo tudi skupine, ki naredijo dobro 4-minutno skladbo. Imaš tudi skupine, ki to naredijo slabo. Vzemiva si za primer žanr djent, ki je danes na ustnicah vsakega. Mnogokrat je smatran kot progresivna glasba, ampak bendi se množijo kot gobe in zvenijo ter delujejo enako kot prejšnji djent bend. Kaj je progresivnega tu? Absolutno nič! In če misliš, da si progresiven, ker se obvezuješ k pisanju 20-minutnih epskih skladb …potem si res jebeno beden! Mnogi bi se z mojim mnenjem strinjali. Termin progresiven lahko pomeni veliko stvari, obenem pa tudi ne. Sem počaščen, da nas ima kdo za progresivne, vendar mi na to ne ciljamo.

PN: Ok, če počasi to zaključiva. Kako gledaš na eksperimentiranje v glasbi na podlagi tega, da se ne ponavljaš z vsakim naslednjim izdelkom?

AM: Nekateri skupine se zavezujejo zvoku, ki so ga ustvarili. Vzemiva recimo Pennywise. Ok, ali pa se ozriva na kakšen metal bend. Recimo, Iron Maiden. Iron Maiden so nekaj naredili, kar je veliko ljudi začelo oboževati in sedaj to počnejo že 30 let, en in isti album in to seveda deluje, ker to publika pričakuje. Če bi poskušali z nečim drugim, bi ljudje to verjetno sovražili. Srečni smo z dejstvom, da nikoli ne ostanemo pri tistem, kar začnemo. Pri nekaterih skupinah deluje. Če bi bili blues skupina, bi verjetno ostali v okvirih bluesa. Vendar nismo, želimo si doseč izzive z žanri, s katerimi se spogledujemo.

PN: Bi še kaj sporočil našim bralcem, kako naj gledajo na glasbo?

AM: Ne vem, veliki Duke Ellington je rekel, da obstajata dobra in slaba glasba.

PN: Se pravi, da srednje poti ni?

AM: Nikoli še nisem bil v Sloveniji, tako da ne vem, kakšna je tam scena, so ljudje pozitivni glede tega, kaj naj bi bilo dobro, kaj pa slabo. Izbira je vaša, ljudi ne silim z naš glasbo, če jo imajo radi ali pa ne.