recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

članek

5. 10. 2011  Transcendentalni Black Metal 
Mi smo iskreni, ker se odrekamo ždetju v sencah, ker ne kažemo s prstom, ker naših obredov ne izvajamo za zaprtimi vrati. Mi nismo bolehni, zahrbtni ali sovražni. Ne skrivamo se za običaji ali ezoteriko.

Transcendentalni Black Metal

Vizija apokaliptičnega humanizma

 

Avtor:

Hunter Hunt-Hendrix

 

 

 

 

Nekaj besed prevajalca

 

Pričujoči članek/manifest z naslovom Transcendentalni Black Metal (v izvirniku Transcendental Black Metal) je bil prvotno objavljen leta 2010 v zborniku Hideous Gnosis – Black Metal Theory Symposium I (glej tudi: http://blackmetaltheory.blogspot.com). Njegov avtor je Hunter Hunt-Hendrix, vokalist, kitarist in vodilna sila ameriškega black metal benda Liturgy. Tu objavljamo prevod tega teksta v slovenščino, na koncu pa sledi še nekaj opomb in/ali pojasnil določenih pojmov.

 

Avtor v besedilu pretresa temelje black metala, kakršnega poznamo, in utemeljuje potrebo po nekem novem dojemanju ter – še pomembneje – artikuliranju te glasbene zvrsti. Ta novi black metal, tako imenovani Transcendentalni Black Metal, Hunt-Hendrix utemeljuje tako na glasbenem in zgodovinskem, kot tudi na filozofskem ozadju, pri tem pa je potrebno omeniti, da so njegovi teoretski viri mestoma zelo lucidni in nenavedeni, njihovo prepoznavanje pa je tako odvisno zgolj od splošne (in/ali specifične) razgledanosti bralca.

 

Čeprav je tekst prej manifest kot pa članek per se, se ob vsesplošni generičnosti in utrujenosti, ki jo kaže klasični (torej: skandinavski) black metal, zdi, da je nekoliko avantgardnejša ter (predvsem) drznejša artikulacija black metala več kot dobrodošla: v diskurz o tem glasbenem fenomenu prinaša zdrav samo-razmislek, možnost emancipacije in odtrganja od preteklosti. V tem oziru navsezadnje ni pomembno, ali je Hunt-Hendrixova vizija apokaliptičnega humanizma specifično ameriškega black metala nekakšna vizija naše prihodnosti. Pomembno pa je, da se s takšnimi avtorefleksijami nekega glasbenega žanra pojavlja možnost, ali pa vsaj izrisuje neka daljna obljuba, da se je ta isti žanr zmožen zavedati samega sebe, svojih omejitev ter – posledično – svojih možnosti. Da se ustavi, se premisli in se prizemlji; da se ponovno artikulira, in da se iz tega stanja po določenem času dvigne močnejši kot kadarkoli prej; a tokrat manj sentimentalen in navezan na preteklost, sposoben brez Luciferja živeti pod soncem in sposoben umreti brez srednjeveškega čaščenja smrti. Prava vrednost tega besedila se – vsaj tako se zdi – kaže ravno v tem, da je black metal daleč od neke prave, postmoderne izčrpanosti. Se pa kot tak na površju in v kulturi mainstreama seveda kaže.

 

Opomba 1: Bralca se seveda naproša, da na mestih, kjer naleti na kakšno nejasnost, ta tekst primerja z izvirnikom. Moj namen je bil predstaviti določene misli v prostor slovenskega jezika, ne pa tudi nad njimi izvrševati kakršnegakoli (dokončnega) ultimata. Kakšen ultimat pa žal že res uide v tekst: transformacija iz enega jezika v drugega žal zahteva to neizbežnost.

 

Opomba 2: Bralca se prav tako naproša, da v primerih nejasnosti prebere tudi recenzijo Liturgy albuma Aesthethica, kjer poizkuša avtor na podlagi glasbe same opisati nekaj pojmov in prijemov, ki se jih obravnava tu.

 

Opomba 3: Prevajalec se za pomoč pri prevajanju ter za 'beta branje' in komentiranje prevoda (ter bolj ali manj trezne diskusije o black metalu, Ameriki ter bendih, ki ne uporabljajo metronoma) zahvaljuje Andreju Čuku.

 

PROLOGOMENON

 

Black metalu je moč pripisati nov pomen glede na vrsto novih tehnik, ki ta pomen aktivirajo. Pomen Transcendentalnega Black Metala je Potrditev, njegova nova tehnika pa je Burst Beat.

 

Volja do moči deluje v dveh stopnjah. Prva naj se imenuje Utrjevanje. Tu gre za vzpostavitev paradigme ali nabora pravil ter za raziskovanje potenciala, ki leži v teh omejitvah. Drugo stopnjo lahko imenujemo Žrtvovanje. Tu pa gre za samo-destruktivnost, za samo-premagovanje tam, kjer so prvotna pravila – prebavljena in zadovoljena – pohabljena: transformirana so v osnovo nečesa novega in še nikdar videnega.

 

Transcendentalni Black Metal je black metal v modusu Žrtvovanja. To je čistka vseh njegovih naključnih potez; v esenco black metala prinaša sveža raziskovanja. Kot tak je torej solaren, hipertrofični, hraber, končen in predzadnji. Njegov ton je Potrditev, ključna tehnika pa Burst Beat.

 

Tistemu black metalu, ki se je v modusu Utrjevanja rodil v Skandinaviji, lahko rečemo Hiperborejski Black metal. Hiperborejski Black Metal je lunarni, atropični, izprijen, neskončen in čist. Njegovo rojstvo simbolizira Smrt Deada, njegov ton je nihilizem, ključna tehnika pa Blast Beat.

 

USBM dandanes stoji v senci Hiperborejskega Black Metala. Napočil je čas za zavestno prekinitev z Evropejsko tradicijo in za vzpostavitev pristnega Ameriškega black metala. Pri tem pa bi morali namesto oznake "US" uporabljati izraz "Ameriški": Združene države so namreč imperij v zatonu, Amerika pa je brezčasen ideal, ki predstavlja človeško dostojanstvo, hibridizacijo in kreativno evolucijo.

 

Dejanje renihilacije* pomeni zavrniti Hiperborejski Black Metal in potrditi Transcendentalni Black Metal, obenem pa tvori temelje nekemu apokaliptičnemu humanizmu, ki ga bomo poimenovali Estetika*. V tem oziru je vprašanje o Transcendentalnem Black Metalu zgolj vrh ledene gore. Gore, ob katere vznožju se skrivajo nova razmerja med umetnostjo, politiko, etiko in religijo.

 

DEL I

SMRT DEADA

 

HAPTIČNA PRAZNINA KOT KONČNI VZROK*

 

Zgodovino metala lahko preučujemo z izrazi, ki opisujejo različne stopnje intenzivnosti. Če se na black metal ozremo s takšnega gledišča, se nam le ta obenem kaže kot najvišja ali končna točka ter tudi kot slepa ulica.

 

Zgodovinski razvoj ekstremnega metala ni naključna serija stilnih sprememb, temveč je teleološki; vodi ga le medlo razumljen, a ostro občuten Ideal, oziroma končni vzrok. Ta končni vzrok se imenuje Haptična Praznina.

 

Haptična Praznina je hipotetična totalnost oziroma maksimalna stopnja intenzivnosti. Je horizont zgodovine metala.

 

Orientiranost k Haprični Praznini se izraža kot občutek. Čeprav je občutek celota, ga lahko v misli razbijemo na štiri elemente:

 

Najprej nastane določeno krčenje mišic, stiskanje čeljusti, pesti, rok in prsi.

 

Nato nastopi efekt: agresija ali brutalnost, paradoksalen hkratni občutek moči in uničenja, polnosti in praznine.

 

Tretjič: ta občutek vsebuje prvobitno zadovoljstvo glede na efekt, ki deluje normativno. Dober metal mora poslušalcu nuditi zadovoljiv šopek trdnega, krčevitega in brutalnega efekta.

 

In zadnjič: komaj razločen 'je ne sais quoi'*, ki pravi "ni dovolj." Gre za komplementarno nezadovoljstvo: kot da noben še tako brutalen breakdown ni in ne more biti dovolj brutalen. To je razpoka, je špranja, je pomanjkanje bivanja. V primerjavi z obljubljenim izobiljem se kaže kot nezadostnost. Mogoče pa gre za nesposobnost neke točno določene pesmi, da bi se lahko kosala z inspiracijo, ki jo je rodila. Paradoksalno se to nezadovoljstvo čuti v neposrednem razmerju do ostanka do celote.

 

Ravno zaradi tega nezadovoljstva ekstremni metal razvija nove in nove stile – to je sila privlačnosti končnega vzroka. Ta odprtina, ta razpoka, je angel, ki vodi zgodovino metala. Metal maršira proti praznimi, za sabo pa (po sledečem vrstnem redu) pušča thrash, death in black metal.

 

Toda obljuba Haptične Praznine je laž, in edino, kar je resnično prisotno, je njena odsotnost.

 

TRANSILVANIAN HUNGER

 

Hiperborejski Black Metal je najvišja točka v zgodovini ekstremnega metala. Hiperborejski Black Metal se je rodil v Arktičnem Krogu, ki je tradicionalno znan kot Hiperborejska domena. To je dežela, ki je neobdelana, saj ji manjka periodičnosti. Tam ni ne rojstva in ne smrti, saj sonce ne vzhaja in ne zahaja.

 

Hiperborejski Black Metal je najvišja točka v zgodovini ekstremnega metala (ki pa je sam po sebi najvišja točka v zgodovini Smrti Boga). Naravo subjekta takšne zgodovine lahko ponazorimo s primerom alpinista, ki pleza po razgibanih terenih grindcora, thrash in death metala (ali bolje: ki v goro sproti vklesava te terene), in ki hoče doseči svetlikajočo se Haptično Praznino (katero sicer močno občuti, a le medlo razume) na vrhu gore.

 

Hiperborejski black metal predstavlja tako alpinistov prihod na vrh gore, kot tudi njegov predviden skok z vrha neposredno v Haptično Praznino. Totalna, maksimalna intenzivnost. Popolna poplava zvoka. Absolutno izobilje.

 

Toda tam, na vrhu gore, alpinist ugotovi, da totalnosti ni moč ločiti od ničevosti. Ugotovi, da je skok v horizont nemogoč. V hiperborejski domeni se tako znajde zapuščen, potrt, zmrznjen in sam: to je mrtev in statičen kraj, to je polarna dežela, ki ne pozna nihanja med dnevom in nočjo. Hiperborejska sfera je mrtva ravno vsled svoje čistosti, totalnega absoluta, istosti in večnosti. Alpinist tako izkusi izjemno močno zavrnitev, ki je ne more docela razumeti, in dospe do nihilizma.

 

Tehnika Hiperborejskega black metala je blast beat. Čisti black metal – kakršnega predstavlja Transilvanian Hunger – artikulirata neprestano nedušeno drsanje po strunah ter neprestani blast beat. Toda čisti black metal je večnost že sam po sebi. Ne vsebuje namreč nobenih artikuliranih figur, nima začetkov in ne koncev, nima pavz, niti niza dinamik. Je kot ptica, ki jadra visoko na nebu, pa nima – niti za trenutek – nikamor za sesti. Prvotno veličastni trušč shira vse do krnjavega brenčanja, naš alpinist – zdaj, ko je končno dospel na vrh gore – pa leže na tla, zmrzne in umre.

 

Shema 1

 

DEL II

POTRDITEV POTRDITVE

 

AMERIKA

 

Transcendentalni Black Metal predstavlja novo razmerje do Haptične Praznine ter do samo-premagovanja Hiperborejskega Black Metala. Je sublimacija Hiperborejskega Black Metala tako glede na njegove duhovne, kot tudi tehnične aspekte. Duhovno gre za transformacijo Nihilizma v Potrditev, tehnično pa za preobrazbo Blast Beata v Burst Beat.

 

Duhovno sicer priznavamo Nihilizem, toda obenem se nočemo – pa naj si bo to še tako nemogoče – dokončno potopiti vanj. Transcendentalni Black Metal je Renihilacija; je dokončni "Ne" celotnemu naboru Negacij, le tega pa spremeni v potrditev o nadaljevalnosti vseh stvari.

 

Transcendentalni Black Metal namerava z novo dušo ponovno obuditi formo black metala; ta duša je duša, ki je polna kaosa, blaznosti in ekstaze. Je specifično Ameriški trušč radosti, ki pa je hkrati tudi tremor. Ali pa je mogoče vsemu temu ravno nasprotni akt: je luščenje mrtve kože klišejev; je sveže raziskovanje žive duše black metala, s ciljem ponovno obuditi njeno najčistejšo esenco, ter ustvariti nekaj, kar sicer raste iz nje, toda obenem ne spominja na njene prejšnje pojavnosti, saj je bila od temeljev dalje ponovno zgrajena v nekem drugem prostoru in času. Zgrajena v Ameriki. Ameriki, ki nikoli ni in verjetno nikoli ne bo obstajala. Amerika, ki predstavlja apokaliptični humanizem Williama Blakea. Amerika, kakršno opevata Aaron Copeland v 'Appalachian Spring' ter Ornette Coleman v 'Skies of America'.

 

Ta Amerika je metafora za čisto in neomejeno kreativnost, za hraber obstanek ter za radostno izkustvo, ki ga prinese nadaljevanje obstanka. Je praznovanje hibridne in kreativne evolucije.

 

BURST BEAT

 

Burst Beat je hrbtenica Transcendentalnega Black Metala. Burst Beat je hiper blast beat, je blast beat, ki upada in narašča, ki se širi in se krči, ki – skratka – diha. Z življenjem in hipertrofijo nadomešča smrt in atrofijo. Ta transformacija se zgodi zaradi dveh lastnosti burst beata: zaradi pospeška in preloma.

 

Prva lastnost burst beata je pospešek. Burst beat pospešuje in zavira. Upada in narašča, ima svoj tok, ki tako odseva, kot stimulira življenje. Burst beat se širi in krči kot plima, kot ekonomija, kot dan in noč, kot vdih in izdih, kot življenje in smrt.

 

Druga lastnost burst beata je prelom. Burst beat temelji na nenadnih prelomih in menjavah različnih faz. Tako kot vsi naravni sistemi je sposoben nenadnega preskoka iz enega stanja v drugega. Predstavljajte si konja v prehodu iz hoje v drnec. Predstavljajte si vodo, ki prehaja iz ledu v tekočino in iz tekočine v plin. Trenutek preloma je trenutek transcendence. Kaj je navsezadnje sveto, če ne trenutek, ko se voda spremeni v paro? Ali trenutek, ko hoja preide v tek?

 

Burst beat izraža lik intenzivnosti. Namesto da bi zgolj določal ritmično ozadje, se odziva na in prispeva v tok melodike. Stopnja, s katero se spreminja tempo – naj si bo pozitivna ali negativna – se ujema s stopnjo intenzivnosti. Vsak statičen tempo je ničta stopnja.

 

Burst beat zahteva popolno porabo energije; izvrševati ga pomeni pospeševati rast in povečati moč. Toda kljub temu burst beat nikoli ne prispe kamorkoli; vedno je namreč "še ne" na svojem cilju, vedno "skoraj" na željenem tempu. Kot nomad se burst beat zaveda, da ne bo nikoli dospel.

 

Burst beat odseva ter tako stimulira in neguje življenje. S tem ko neguje življenje, Transcendentalni Black Metal potrjuje življenje.

 

Shema 2 - Lastnosti

 

LASTNOSTI

 

Čeprav Transcendentalni Black Metal obstaja kot celota, ga je v misli moč analizirati glede na njegovih sedem lastnosti.

 

Zakaj je Transcendentalni Black Metal potrjevalen?

 

Transcendentalni Black metal je pravzaprav nihilizem, a ta nihilizem je dvojni in tudi končni nihilizem; je končna negacija v dolgi vrsti vseh možnih negacij. S tem končnim "Ne" dospemo do neke vrtoglave Potrditve, t.j. potrditve 'pobeljenih členkov', ki je prestrašena, nesentimentalna in hrabra. To, kar potrjujemo, sta dejstvenost časa in nedoločljivost prihodnosti. Naša potrditev pomeni zavrniti zanikanje.

 

Zakaj je Transcendentalni Black Metal hipertrofičen?

 

Rast je življenje, zastoj je razkroj. Zapisani smo večnemu trudu ter življenju, ki je neprestano v stanju revolucije. Tako kot je dobro izvežbana mišica lepa in močna, tako bomo tudi mi lepi in močni. V resnici zastoj niti ne obstaja; izbiramo lahko namreč le med atrofijo in hipertrofijo. Praznovanje atrofije je zmedeno, šibko in nevrotično. Praznovanje hipertrofije pa je iskreno in živo.

 

Zakaj je Transcendentalni Black Metal solaren?

 

Sledeč trem aspektom sonca je Transcendentalni Black Metal solaren glede na periodičnost, intenzivnost in iskrenost. Sonce dopušča stvarem, da se rodijo in rasejo, da lahko – na koncu – umrejo. Burst beat je periodičen v tem, da vzhaja in zahaja kot sonce samo. Sonce zdravi in žge; v njegovi intenzivnosti smo soudeleženi, ker nismo sentimentalni ter ker se zavedamo lastne umrljivosti. Zakaj torej ne bi sledili nekemu cilju, sledili soncu in zasledovali njegovih izbruhov? Zakaj ne bi raje izgoreli v plamenih, kot pa da bi se skrčili na zrnce peska? Sonce predstavlja Resnico, in v tem odstira vse, česar se dotakne. Mi smo iskreni, ker se odrekamo ždetju v sencah, ker ne kažemo s prstom, ker naših obredov ne izvajamo za zaprtimi vrati. Mi nismo bolehni, zahrbtni ali sovražni. Ne skrivamo se za običaji ali ezoteriko.

 

Zakaj bolj kot neskončnost cenimo končnost?

 

Kaj je sveto, če ne vsak konkretni korak in vsaka hrabra odločitev? Neskončnost je očitna in vseprisotna. Zakorakati v končnost pa zahteva pogum – rezultat tega dejanja je hipertrofija. Bog je neskončen in narava je neskončna. Neskončno je povsod in je poceni. Končnost, na drugi strani, pa je redkost. Končnost je lastna človeštvu. Končnost pomeni avtentično soočati se z dano sedanjostjo ter iskreno upravljanje s sredstvi, katera so na razpolago. Sonce hrani končnost. Le tisto, kar je končno, se lahko rodi, bori, umre.

 

Zakaj cenimo predzadnjost?

 

Transcendentalni Black Metal ceni predzadnji (torej tisti "skoraj" ali "ne še") trenutek, saj smo dognali, da za njim namreč ni ničesar več. To je končni trenutek, ki se odvija v vsakem trenutku. Tkanina obstanka se pretrga. Nič ni dokončno; nič ni čisto.

 

Zakaj je Transcendentalni Black Metal hraber?

 

Hrabrost je odprta in surova. Hrabrost je negotov let proti horizontu, let brez nekega zagotovila, da bo kadarkoli prišlo do varnega pristanka. Hrabrost je aktivni, iskren skok iz enega trenutka v naslednjega. Nobenega prikrivanja, nobenih opravičil, nobene ironije, nobenega pritoževanja. Hrabrost ne pozna objekta, ki bi ga napadala. Hrabrost ni izčrpana, razočarana, nezadovoljna. Hrabrost ni beg v fantazijo ali nostalgijo. Je nasprotje izprijenosti, ki je lažna svoboda, iz sence izstreljena strupena puščica. Umik, ki se čuti kot napredovanje. Napad, ki ni nič drugega kot ščit. Izprijenost je prikrivanje, medtem ko je hrabrost avtentičnost. Hrabrost nima sebi lastne podobe in pred njo ne leži nobena pot. Obstajajo zgolj stopinje, ki jih pušča za sabo.

 

 

EPILOG

SEDEM TEZ ESTETIKE

 

1. Black Metal predstavlja samo-premagovanje kontrakulture* in vzpon Estetike.

2. Estetično je poleg komičnega in tragičnega moč dojemati kot tretji modus umetnosti. Estetično ni ne osladno niti ironično, ne obremenjuje se ne z neizrekljivim niti s povsem očitnim. Kot takšno bi Estetično lahko obstajajo kot nevtralna umetnost, ki bi negovala radost, zdravje, resonančnost, prebujanje, preobražanje in hrabrost.

3. Estetično je estetsko, asketsko in etično.

4. Starodavni so priznavali Resnično, Dobro in Lepo. In kaj je ostalo, ko se je prah polegel in ko sta modernizem in postmodernizem povedala svoje; ko so se izničila razlikovanja med visoko kulturo, masovno kulturo in kontrakulturo? Ena sama, svetleča se Kultura, ki je Resnična, Dobra in Lepa.

5. V informacijski dobi je kultura prepotovala dolgo pot od superstrukture do temeljev. Ker se je že pred časom osvobodila svoje prisilne moči, je zdaj dobila ekonomsko silo brez primere; silo, ki bogati duhovno moč kulture ter moč misli in src. Vprašanje je le, kakšna je funkcija te kulture.

6. Umor Euronymousa, ki ga je izvršil Varg Vikernes, se kaže kot začetno dejanje v tradiciji black metala, v resnici pa ni nič drugega kot izvorni mit, ki odvrača našo pozornost iz pravega – ter manj notoričnega – začetnega dejanja: Deadovega samomora. Primerjajte Cobainov "Izdal sem kontrakulturo" z Deadovim "Izdal sem se kontrakulturi." Smrt Deada skrivnostno zaznamuje rojstvo black metala in smrt kontrakulture. Tako kot odsotnost njegovega vokala straši po De Mysteriis, tako nedavna vrnitev Attile k Mayhem naznanja, da smo pripravljeni raziskati posledice Deadovega samomora.

7. Estetično pomeni ponovno vstajenje aure. Je potrditev moči pomena, da pomeni.

 

 

_______________________

 

Nekaj opomb k pojmom ter krajša razmišljanja o njih

 

Estetika: Skladno s tretjo tezo Hunt-Hendrixove Estetike, je Estetsko estetsko, asketsko in etično. Problem tega pojma leži v besedi 'Aesthethic', saj 'Aesthethic' združuje besedi 'aesthetic' (estetsko) ter 'ethic' (etično). Ker pa v slovenščini 'estetika' že vsebuje 'etiko', Hunt-Hendrixov termin 'Aesthethic' prevajam kot 'Estetika'.

 

'Je ne sais quoi': francosko; "neizrazljivo nekaj". Tisti, specifični, neopisljiv občutek, ki v razmerju do svojega objekta na sebi načeloma nosi tudi neke vrste privlačnost, fascinacijo.

 

Končni vzrok: Po Aristotelu poznamo štiri vzroke sprememb in sicer materialni, gibalni, oblikovni (oziroma formalni) ter končni (finalni, oziroma smotrnostni) vzrok (glej tudi: http://www.zofijini.net/online_bivajoce.html). Slednji pa že leži v domeni teleologije, filozofske doktrine po kateri imajo vsi pojavi v kakšnem sistemu (naravi) svoj namen in smisel.

 

Kontra-kultura: če Transcendentalni Black Metal predstavlja (oziroma se zavzema za) samo-premagovanje kontrakulture, to nikakor ne pomeni, da hoče postati mainstream. Kar hoče s tem početjem doseči, je emancipirati se tako od mainstreama kot od celotnega spektra negalnih sredstev, s katerimi se Hiperborejski Black Metal identificira (torej: "to nisem" namesto "to sem.")

 

Predzadnjost: V originalu 'penultimate'. Po Hunt-Hendrixu je Transcendentalni Black Metal black metal, ki se zaveda svoje končnosti, svojih omejitev. Ve, da ne bo nikoli mogel skočiti v obzorje ali doseči nebeških višav. Transcendentalni Black Metal je v tem samozavedanju večno na predzadnji točki (čeprav obenem ve, da za njo ni nobene točke per se več). Ta točka je trenutek spremembe, je odriv z (metaforične) gore, je prva penetracija. Takšen black metal je zato tudi neprestano v krču. Skok se kaže kot trenutek, ko gravitacija naredi padec neizbežen; seks pa je sosledje prve penetracije za prvo penetracijo...

 

Renihilacija: Renihilacijo je moč razumeti kot negacijo negativnega, oziroma kot nihilizmu podvržen nihilizem, kot tudi neke vrste novi nihilizem, ponovni nihilizem. Hunt-Hendrix se večkrat naslanja na pisanje Nietzscheja (Smrt Boga, nihilizem, itd.), toda na nek način njegova misel že sama po sebi (v svojem modusu renihilacije) zavrača neposredno sledenje nekemu idealu (npr. nadčloveku) ali filozofiji (npr. nihilizmu). Nietzsche je tu – tako kot Aristotel – instrument, ne pa temelj ali cilj.

 

Avtor:
twitter facebook