recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

članek

24. 2. 2021  Rentgenski avdio 
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Sovjetski zvezi pojavili nenavadni razpečevalci, ki so glasbo prepovedanih izvajalcev ponujali kar na rentgenskih slikah.

Foto: The X-Ray Audio Project

Zgodbo o rentgenskem avdiu, kakor so poimenovali glasbo, ki so jo pod Stalinovim režimom v Sovjetski zvezi na skrivaj kopirali in širili tamkajšnji avdiofili, je pred nekaj leti lansiral britanski vokalist in producent Stephen Coates, ki je leta 2014 med gostovanjem v Rusiji prišel v stik s čudno glasbeno ploščo, ki je imela namesto na običajen vinil zapis odtisnjen na rentgensko sliko.

Cenzura

Cenzura in prepovedovanje kulturnih proizvodov sta od nekdaj praksa represivnih režimov. V Južni Afriki so npr. v času apartheida na vinilkah, ki so jih imele v lasti radijske postaje, z ostrim predmetom praskali neželene pesmi, kar je prikazano v dokumentarcu Searching for Sugarman, ki se vrti okoli ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza. Po islamski revoluciji leta 1979 v Iranu so se s cenzuro in prepovedmi srečali tudi tamkajšnji prebivalci, motiviko preprodaje na skrivaj kopirane zahodne glasbe v Iranu najdemo npr. v avtobiografskem stripu Perzepolis avtorice Marjane Satrapi, ki skozi risoroman opisuje svoje odraščanje v Teheranu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Da se v Iranu glede tovrstnih prepovedi do danes ni veliko spremenilo, pričajo podobni motivi, ki se pojavijo v skrivaj posnetem dokumentarnem filmu Taxi s strani države prepovedanega iranskega režiserja Jafarja Panahija, ki je izšel leta 2015. Panahi je za potrebe snemanja najel taksi, vanj namestil kamero, ki je snemala potnike, in iz tega naredil precej odmeven film, ki je bil ob izidu predvajan tudi na slovenskem filmskem festivalu Liffe.

Sovjetska zveza

Stalin je cenzuro kulturnih produktov uvedel okoli leta 1932. Od takrat naprej je moralo biti vsako umetniško delo potrjeno s strani države. Po drugi svetovni vojni, ko se je začela hladna vojna, je Sovjetska zveza prepovedala jazz in sorodne zvrsti, ki so prihajale z zahoda. Ker so takrat že obstajale ruske glasbene skupine, ki so igrale tovrstno glasbo, prebivalci pa so v stik z njo prišli tudi drugod, npr. v zahodnih filmih, je bila stvar, predvsem med mladimi, tedaj že precej popularna. Ob nastopu prepovedi so ruske jazz glasbenike aretirali in poslali v gulage, vsako produkcijo in širjenje takšne glasbe pa ravno tako strogo sankcionirali. Poleg zahodne so prepovedovali tudi npr. glasbo ruskih izseljencev, ki se niso vrnili v Sovjetsko zvezo in so bili zato označeni za izdajalce, avtorje, ki so jih sumili homoseksualnosti itn. Nazadnje so bili prepovedani vsi izvajalci avtorske glasbe, ki niso bili člani državne “zveze komponistov”.

Stanislaw Filo

Ker je bila vsa glasbena produkcija nadzorovana, je bil dostop do prepovedanih izvajalcev skoraj popolnoma onemogočen. Če se je kje po naključju znašla na prodaj kakšna plošča, pa je zaradi redkosti stala toliko kot takratna mesečna plača, zato so si jih lahko privoščili le redki. Odločilno vlogo pri iskanju načina, kako zaobiti prepoved, je imel Poljak Stanislaw Filo, ki je leta 1946 v takratni Leningrad iz Nemčije kot vojni plen prinesel za tisti čas zelo nenavaden stroj: prenosno snemalno napravo, s katero je bilo mogoče v kos plastike izdolbsti zvočni zapis. Od oblasti je dobil dovoljenje za odprtje trgovine, v katero je postavil tudi omenjeno napravo, in si začel kruh služiti tako, da je ljudem zaračunal snemanje krajšega zvočnega posnetka in jim ga "odtisnil" na vinil kot spominek. Ob večerih, ko je bila trgovina zaprta, je podobno počel tudi s prepovedano glasbo in tako postal eden prvih razpečevalcev kopij prepovedanih plošč na svetu. Z današnje perspektive ga je mogoče zaradi vzporednic s sodobnim glasbenim piratstvom dojemati tudi kot pionirja med razpečevalci piratske glasbe.

Vzpon “piratstva”

V njegovo trgovino je začel zahajati takrat devetnajstletni inženir in glasbofil Ruslan Bogoslowski, ki je kmalu prišel na idejo, da bi lahko glasbene plošče kopiral tudi sam. Na skrivaj je naredil tehnične zapiske o snemalni napravi, nato pa v delavnici svojega očeta, s pomočjo sestavnih delov, ki jih je nabral iz starih gramofonov in drugih strojev, tudi dejansko izdelal napravo, ki je bila zmožna v plastiko izdolbsti zvočni zapis, in to celo boljše od nemške naprave Stanislawa Fila. A pojavila se je nova težava. Izkazalo se je, da je v Sovjetski zvezi izredno težko dobiti zadostno količino primernega in cenovno dostopnega materiala, na katerega bi bilo mogoče zapisovati glasbo. Med vnetim iskanjem alternativ so sovjetski avdiofili prišli do spoznanja, da je težava rešljiva s pomočjo rentgenskih slik.

Rentgenski avdio

Na roko jim je šel vladni odlok, zaradi katerega bolnišnice rentgenskih slik niso smele predolgo skladiščiti. Ker so bile iz vnetljivega materiala, so jih morale enkrat letno uničiti. Ruslan Bogoslowski in prijatelji so se z nekaj steklenicami vodke odpravili v bolnišnico, kjer so se zlahka dogovorili za izmenjavo. Tako so si zagotovil dovolj plastičnega materiala za izdelavo večje količine plošč in jih začeli prodajati na leningrajskem črnem trgu. Ker so njihove plošče zvenele bolje, je Stanislaw Filo kmalu začel izgubljati posel, sami pa so postali znani pod imenom Tolpa zlatega psa. Najbrž so bili prva piratska podtalna založba na svetu, širili so vse večje količine neuradnih kopij glasbenih plošč, Bogoslowski pa je skrivnost delovanja naprave rade volje razkrival tudi drugim in celo izdelal kopije stroja, ki so potovale v druga sovjetska mesta.

Reakcija oblasti

Ker se je prepovedana glasba bliskovito širila, je nanjo kmalu postala pozorna tudi oblast. V petdesetih so aretirali številne izdelovalce rentgenskih kopij, tudi Bogoslowskega, in jih zaradi nedovoljenih dejavnosti poslali v gulage. Borisu Taiginu, Ruslanovemu bližnjemu prijatelju, ki je pri kopiranju sodeloval že od samega začetka, so npr. prisodili sedem let, Bogoslowskemu pa pet let. Taigin je dobil dve dodatni leti le zato, ker je pisal in snemal tudi lastno glasbo. A izpustili so ju že po dveh letih, saj so oblasti po Stalinovi smrti 1953 oprostile večje število zapornikov. Pripadniki Tolpe zlatega psa so se vrnili k poslu, a so Bogoslowskega kmalu ponovno ujeli in poslali nazaj v gulag. Ko je prišel ven, se je procedura še tretjič ponovila.

Glasba skozi pesek

Bogoslowski se je v času svojega podtalnega delovanja ves čas trudil, da bi izpopolnil tehniko zapisovanja zvoka na svoji napravi in s tem izboljšal kakovost končnega produkta. Glasba, posneta na odpadne rentgenske slike, je bila namreč v primerjavi z originali precej slabe kakovosti (o čemer se je mogoče prepričati tukaj). Melodije je obdajalo hreščanje, ki je bilo skoraj enake glasnosti kot sam glasbeni posnetek (nekateri so zvok opisali kot poslušanje glasbe skozi pesek), vendar tudi nizka kakovost ni preprečila povpraševanja, saj so bile kopije na črnem trgu izredno poceni. Ker je bila vsaka plošča unikatna, je kakovost posnetka od produkta do produkta lahko precej variirala, zato so za cene pogosto barantali.

Ena izmed priročnejših lastnosti "reber," kakor so rentgenskim ploščam v slengu rekli Rusi, je bilo dejstvo, da jih je enostavno skriti, saj so bile izredno prožne in jih je bilo mogoče močno prepogibati. Na sovjetskem podtalnem tržišču so se ohranile do leta 1966, kasneje, po pojavu avdio kaset, pa so jih ljudje zaradi slabšega zvoka prenehali kupovati. Stephen Coates, ki je zaslužen, da je zgodba o iznajdljivosti ruskih glasbofilov obkrožila svet, je v sklopu projekta X-Ray Audio pripravil razstavo z originalnimi ploščami in eksponati iz tega obdobja, in z njo gostoval v različnih državah po svetu, na to temo pa je leta 2015 izdal tudi knjigo z naslovom X-Ray Audio: The Strange Story of Soviet Music on the Bone in leto kasneje še dokumentarni film Roentgenizdat: Bone Music.

Avtor: Rok Kodba
twitter facebook