recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

članek

29. 12. 2015  Lemmyja ni več 
I was born to loose And gambling is for fools But that's the way I like it, baby I DON'T WANT TO LIVE FOREVER!

Vsak od vas, ki ste v metal, crust, punk, HC sceni, pozna Lemmyja. Osebno ali prek glasbe, intervjujev, filmov, koncertov, dokumentarcev. Vsak se je v neki točki srečal z Lemmyjem in Motörhead. Bend, ki se je od samega začetka karakteriziral kot ''rock 'n' roll'', je vplival na vse ekstremne zvrsti metala, na thrash, speed, black, death itd. Vplival je na punk in HC, po svoje spočel crust in hkrati ob grmenju Lemmyjevega basa, Philthyjevega bobnanja ali Clarkovih solaž dal vedeti, da ne smemo pozabiti na Little Richarda, Chucka Berryja, Chubbyja Checkerja, Roya Orbisona ter seveda na kultne The Beatles.

Lemmy je živel, kot je hotel, do samega konca. Ja, živel je do konca, ker marsikdo zgolj obstaja, a ne živi. Diha, a ni živ. Lemmy je živel do konca. Neustavljiv, po svojih merilih in zakonih in brez kakršnihkoli pretvarjanj. Igral je do samega konca, ustvarjal magari eno-in-isto plato 22-krat (jebat ga, Motörheadom lahko pripišeš marsikaj, izvirnosti pač ne), ves čas potoval, pil in jedel, kar je hotel, fukal, pil, šmrkal. Nekateri so morali ubiti koga ali pa zažgati kako cerkev ali pa se politično opredeliti za to ali drugo opcijo, nekateri so bluzili o drogah in seksu. Lemmyju ni bilo treba. 

Njegov bas in njegov glas, njegov pristop do ljudi je bil unikaten. Kljub temu, da so ga in ga bodo še častili kot boga, pravijo vsi, da je bil skromen, prizemljen in vedno direkten. Hkrati se ni pustil jebati in je stal za svojimi dejanji. Tudi če ste videli, kako je odkorakal dol z odra na Wacknu ali v dvorani v Teksasu, kjer se je celo javno opravičil, da preprosto ne zmore, ste občudovali njegovo integriteto in držo.

Lahko bi pisal ure in ure, dneve in dneve, pa ne bi zajel vsega. Lemmy je umrl po kratki bitki z agresivno obliko raka, a je do konca živel v slogu ''born to loose, live to win''. Je bil in ostaja večna inspiracija in scena je gotovo izgubila ne samo velikega, ampak verjetno največjega akterja. 

Naj mu bo lahka zemlja, mi pa si zarolajmo kak komad od Motörhead, popijmo jack colo in vsaj za trenutek živimo svobodno, kot je Lemmy vedno govoril, da bi ljudje morali.

RIP, Lemmy!

twitter facebook