recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

članek

3. 5. 2013  Jeff Hanneman (1964-2013) 
Jeff Hanneman je metal, to je neizbrisno dejstvo.

Vedro se spominjam, kako me je pred slabimi devetimi leti mama odpeljala v stari Big Bang v centru mesta, iz katerega sem stopil z dvema Slayer albumoma. Med njima je bil Live Undead, katerega sem se lotil prej, ker je izgledal res jebeno kul (enajst let + Slayer zombiji = zmaga, itak). Najprej na zadnjem sedežu skozi besedila, kasneje pa doma v CD playerju. Slayer so imeli v besedilih več Satana kot Black Sabbath, nadcarska naslovnica kot omenjeno niti med drugimi Slayer albumi ni imela konkurence, kar pa me je res presunilo ob prihodu domov je bil Black Magic, takoj zatem pa vse skladbe, ki sledijo na Live Undead kot tudi priloženi EP Haunting the Chapel. Jasno, zakaj: divje kričanje fanov v uvodu, Blitzkrieg bobnanje in Arayin kričeč falzet so resda naredili velik vtis, kar pa je mojemu fanovstvu dalo trdno osnovo, so bili rifi. Prvi Slayer rif, ki sem ga kdajkoli slišal, je bil Reborn, napisal pa ga je prav Jeff Hanneman, tako kot skoraj vse tiste, ki so sledili in v meni dodatno podkurili ljubezen do glasbe.

Jeff Hanneman je metal, to je neizbrisno dejstvo. Ne glede na to, v katero smer se je metal razvil, mi bo v spominu za vekomaj ostala podoba kratkolasega tipa z okrvavljenim Les Paulom in narobe obrnjenim križem v rokah, kot tudi divjega thrasherja, ki headbanga na vsako noto (Kakšen windmill? Glava gor, glava dol. Simpl!). Četudi je Kerry King od nekdaj bil "un z žeblji", je pravzaprav Hanneman bil norec benda. Ko mu je zatripal punk, tega ni skrival, kot tudi ni pozabil na svoj bend, ki je takrat še imel trdno osnovo v Judas Priest in Iron Maiden. Tako je Slayer s svojo nečloveško hitro rifažo popeljal v nove glasbene vode, saj je s Show No Mercy zasnoval thrash, speed in power metal, Hell Awaits pa je že močno spominjal na death oz. black.

Seveda bi brez ostalih članov benda Jeff bil nemočen, največ sinergije pa je njihov zvok dobil ravno iz kitarskega dvojca, ki ga je soustvarjal s Kingom. Prvič slišati tiste razvlečene, cvileče kitare v ozadju uvoda South of Heaven, kot tudi dvoglasja na tej isti skladbi, je tako meni kot neštetim drugim pognalo kri po telesu. Ravno tako verjamem, da ni takega, ki ga ob Dead Skin Mask ne bi spreletel srh. Name pa so vseeno največji vtis naredili kitarski dvoboji, ko je prišlo do tistih divjih "call and response" sekcij, ki so pogosto komadu dale vrhunec. To, kar mi za nobeno ceno ne uide iz spomina pa je način, na katerega Hanneman zategne tisti ton na koncu Hell Awaits solota, ki bi se vlekel kar v večnost... Slayer niso imeli teoretičnega znanja glasbe, vendar so od nekdaj vložili toliko svoje duše v vsak ton, da so ustvarili svoj sistem. In ta je deloval hudičevo dobro.

Četudi Jeff Hanneman očitno ni bil človek brez svojih temnejših plati, se ga gre zapomniti po tem, kako je znal dolga leta najti tisto popolno ravnovesje med sprejemljivostjo in nezazlišanostjo. Mejo dobrega okusa je s svojo glasbo, besedili in interesi presegel le toliko, da je provociral, nikoli pa ni izpadlo poceni. Pa naj bo to Angel of Death l.1986 ali pa Jihad 2006., njegova zbirka nacističnih medalj ali pa kultna zadnja stran plošče Reign in Blood... Vse, čemur je pustil pečat, je najprej delovalo scary, odštekano, skratka anti, vendar je njegova osebnost imela določeno mero prikupnosti, kar je besedila, komade, slike in videe hitro približalo slehernemu fanu. Vsekakor pa je pri Hannemanu šlo za človeka, ki mu dve leti stran od svoje matične skupine vsekakor nista deli dobro, kar je njegovo zadnje pričevanje o njegovih pozitivnih kot tudi negativnih plateh.

Ko omenjam Jeffa in njegovo zapuščino, se raje spomnim vsega dobrega, kar se je začelo med strunami in njegovimi prsti. Pozabimo na tone bendov, ki so bili ponavljanka sestavljanka, tretjerazredni Slayer kloni, pač pa prikličimo v spomin vse tiste dobre, ki so od Raining Blood, South of Heaven, Spill the Blood, Seasons in the Abyss in kopice drugih vzeli tisto neopisljivo zlobno noto. Zdi se mi pošteno trditi, da pri tem lahko vsak zase govori o bolj ali manj vseh svojih metal herojih, ki so z delovanjem začeli po letu 1986. Vsekakor zase vem, da ne bi prijel za šeststrunko, če ne bi bilo Jeffa Hannemana in Slayer, saj mi je s svojo energijo na odru in v studiu dal neskončno navdiha kot tudi željo po poslušanju glasbe; ne samo Slayer ali metala, pač pa glasbe na splošno.

twitter facebook