recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

članek

8. 7. 2011  Jarboe 
Vsak imidž je maska, je v nekem intervjuju zatrdila Jarboe, in ta princip je temelj v poizkusu približevanja in razumevanja njene umetnosti. In obratno: govoriti (pisati) o Jarboe pomeni govoriti (pisati) o maskah, o ogledalih, o paradoksih.

I Maska

 

Jarboe (včasih in na nekaterih mestih znana tudi kot The Living Jarboe), ki je svojo glasbeno kariero sicer začela v legendarni ameriški zasedbi Swans, je svojo 'samostojno' glasbeno kariero pričela leta 1991 z albumom Thirteen Masks in tekom let nanizala nekaj deset izdaj: nekaj uradnih, nekaj neuradnih, nekaj v samozaložbi, nekaj prek pogodbe ter konkretno število kolaboracij z drugimi ameriškimi zasedbami (v tem oziru naj omenim vsaj Neurosis, Byla ter Cobalt). Namen tega članka ni popisati, kako se je glasba Jarboe iz albuma v album razvijala (ali mogoče zahajala v slepe ulice, stagnirala), temveč raje prikazati nespremenljivke tega zelo specifičnega izraza in jih poizkusiti analizirati.

 

Ko sem za zdaj pokojno in pokopano revijo Master Magazin začel pisati prvo verzijo tega članka, sem v kontekstu rubrike, v kateri bi se imel članek za pojaviti, zapisal, da je "Jarboe tako za ogledalom, kot je ogledalo samo." Rubrika se je seveda imenovala 'Razbito Ogledalo', zanimivo pri vsem tem pa je, da ta izjava, ta metafora, ne izgubi svojega pomena, četudi jo izvzamemo iz kon-teksta, v katerem je nastala.

 

Vsak imidž je maska, je v nekem intervjuju zatrdila Jarboe, in ta princip je temelj v poizkusu približevanja in razumevanja njene umetnosti. In obratno: govoriti (pisati) o Jarboe pomeni govoriti (pisati) o maskah, o ogledalih, o paradoksih. V praksi se je izkazalo, da analizirati njeno glasbo pomeni – med drugimi – tudi dopustiti, da se tudi piscu nastavi ogledalo. Tako je primoran soočiti se z maskami, ki jih nosi; ter seveda s strahom pred golo pojavo, katera ostane, ko odpadejo vse maske (torej: vsa umetna (zaščitna) sredstva identifikacij) in ko ostane zgolj telo in njegova hotenja. Ko je Jarboe Jarboe, ko je Davorin Davorin in ko ti draga bralka/dragi bralec nisi nič drugega kot draga bralka/dragi bralec. Ko smo, skratka, naš žalostni, ranljivi, živo trpeči in goli jaz.

 

 

II Telo

 

"I want to teach you love.

I want to touch the pure war inside you."

       - Pure War

 

V primeru Jarboe govorimo o žanrsko neopredeljivi glasbi. Mogoče celo o šolskem primeru žanrske neopredeljivosti. Na nekaterih posnetkih se Jarboe približa popu, na drugih elektroniki, spet na tretjih indijski tradicionalni glasbi, potem pa so tu vsaj še blues in neofolk vplivi in izrazi. Kdor je prisostvoval njenemu močno ritualiziranemu (in v transično orientiranemu) nastopu na turneji albuma Mahakali (pravzaprav je – če smo natančni – šlo že skoraj za performans), ni mogel spregledati prisotnosti metalskih elementov/možnosti. Toda nad temi žanrskimi (dez-)interpretacijami se vseeno kaže nekaj stalnic, ki se pojavljajo skozi njen celotni glasbeni opus. To so ritualističnost (tehnika: mantričnost) in eksorcističnost na glasbeni ter vprašanje spola ter problematik na relaciji moč/nemoč na tematski ravni. Te 'stalnice' se sprva že res zdijo kot med sabo ločene sfere, toda kmalu se izkaže, da so med sabo najtesneje povezane: ritual je ritual eksorcizma, in mantre služijo kot izrazno (naratološko) sredstvo (kot orodje, orožje) izganjanja demonov v obliki a) lastnih blokad, frustracij, strahov, preteklosti; ter b) celotnega spektra koncepta moči (in obratno: nemoči), kakršnega nad nami izvajajo drugi (so-)ljudje, in ki se (kot se – upam – zavedate) najintenzivneje izkristalizira v ljubezenskih/seksualnih/romantičnih razmerjih in to tem močneje bolj kot je samo razmerje (in posameznika v njem) nekonvencionalno, obrobno (umetniki so dober primer takšnih obrobnosti). Tu pa že z vso resnostjo in življenjsko bolečino vstopamo v razmerja med močjo in nemočjo, stopamo po tanki meji med seksualnostjo in zlorabo ter se obenem približamo transgresivnemu pragu samo-uresničevanja. Jarboe se ne sprašuje, kako Nietzschejeva 'volja do moči' deluje na na makro-ravni, temveč s svojim zvočnim teatrom eksorcizma počne ravno nasprotno: raziskuje, kako se 'volja do nemoči' v naših življenjih kaže na mikro-ravni:

 

"I'm looking forward to your being my wife."

"It's actually a strength to be willing to be vulnerable."

       - Under Will

 

(S tem se sicer Jarboe približa tistemu intimizmu, ki je ponavadi že resno blizu patetičnosti in naivnosti, vendar vanj nikoli ne stopi. Zakaj? Več razlogov. Dovolite, mi da jih poizkušam opisati postopoma). V svoji glasbi se Jarboe vseskozi poslužuje minimalističnih struktur z močnim pridihom ritualnega in  mantričnega, večino njenih skladb pa bi lahko opisali tudi kot 'meditativne'; a slednje le, če njene a-tipične vokalne linije ne bi vsake toliko časa presekale tok glasbe ((pod)zavesti) na način in s tehniko, ki verjetno ni in nikoli ne bo tradicionalna in estetska v katerikoli kulturi na obličju tega planeta; a zaradi tega nikakor ne trpi za pomensko in/ali izrazno praznostjo. Kar se zgodi v teh trenutkih, ko v neko recimo indijsko obarvano glasbo (od vseh tradicionalnih vzorcev je indijskih vplivov pri Jarboe daleč največ) vdre disharmonična, manična in posesivna vokalna linija (ali pa primarni krik; krik ki na sebi ne nosi nobene estetike, kakršno mu jo je vdahnil black metal), ni nekakšna postmoderna intriga niti efekt grozljivke, ni skrivanje za efekti niti obup 'avtorja'. Treba se je pomakniti stopnico dojemanja višje: kaj se razodeva, ko tako pogledamo na ta nesoglasja? Vidimo vzpostavljanje tradicionalnih vzorcev in njihovo rušenje; opazimo elemente ritualne glasbe (ponavljajoči se ritmi, mantre), znotraj njih pa (anti-)elemente, ki preprečujejo, da bi do preloma v zavesti dejansko tudi prišlo. Vse to so zgolj tehnike neke zelo primarne (a zaradi tega nič manj pomembne) problematike: gre za vprašanje razmerja, razporeditve moči; za (naravno) ravnovesje moči, čustev, integritete; ter nenazadnje za bolečino, ki nastaja v procesu tega vzpostavljanja:

 

I pretend...

I held myself...

I fall out of myself.

Let it go.

A memory of me...

A flight towards disappearing...

A woman's dreams...

Watch over the memory of men...

I've gone to god...

Let it go.

       - A Woman's Dreams

 

Skozi vso njeno post-Swans obdobje ta enigmatična dama kombinira tako tradicionalne kot tudi eksperimentalne in multi-kulturne glasbene vplive s poezijo, ki je zdaj profana, zdaj 'visoka', skozi kanal, ki je njen glas: unikaten, nepozaben, a obenem preizkušajoč poslušalčeve meje, stabilnost njegovih konceptov estetike ter navsezadnje tudi emocij, ki si jih le ta ne nujno tudi želi (po)doživeti. Tako se pod težo in 'plemenitostjo' lastnih izkušenj rušijo poslušalčeve obrambe, vzpostavljajo se ogledala, maske padajo. Jarboe poslušalca s svojo (predvsem) vokalno estetiko (njena estetika je v večkrat – a nikakor ne vedno – precej blizu temu, čemur Umberto Eco pravi 'estetika grdega') prisili, da čuti. Toda pri tem se ne poslužuje neposrednega vcepljanja svojih emocij, frustracij in idealov v poslušalca. Jarboe zgolj nastavlja ogledalo. Toda to njeno držanje ogledala je ravno dovolj trdno in brezkompromisno, da v sebi (torej: v glasbi) ne dopušča nobenega prostora za oddih, za umik:

 

"...I want to fuck your soul..."

                               - The Cage (celotno besedilo)

 

Svet Jarboe je svet izjemnih nasprotij. Toda ta nasprotja ne delujejo drugo proti drugemu, temveč v nekakšni boleči simbiozi tvorijo celotnost nekega sveta. Sveta, ki je že res primerno ženski, a nikakor omejen na žensko ciljno publiko. Tako z enako resnostjo in enakim ontološkim statusom v opusu te glasbenice sobivajo nežne skladbe, ki so povsem impresionistične narave na eni strani, na drugi strani pa se z vso nasilnostjo odpira vprašanje ženske nemoči. Jarboe namreč sprva šokira z izjemo krutim prikazom moške nadvlade nad ženskim telesom (in duhom), toda ko se ta šok poleže, glasbenica pokaže drugo plat problema: pokaže namreč, da je ženska tema, ženska krutost lahko enako močna in intenzivna kot tista (v naši, zahodni družbi že seveda klišejska) moška. Osebna rast je brezpogojno pogojena z bolečino, umetniški izraz kot ena izmed posledic rasti/bolečine pa pridobi značilnosti eksorcizma: gre za manifestacije strahov, demonov, frustracij. Na tem mestu pa se takšno umetniško ustvarjanje – in poustvarjanje le tega v živo – že resno približa mazohizmu:

 

"Define me define me define me define me

Defy me defy me defy me defy me

Defile me defile me defile me defile me

Define me define me define me define me

Defy me defy me defy me defy me

Defile me defile me defile me defile me"

                   - Erase (Neurosis & Jarboe)

 

V takšnih trenutkih je glasba Jarboe najtežja; krik postane izrazno sredstvo, ki je najtesneje povezano z namenom, in ni neka naratorna in/ali stilna samoumevnost. Prav tako dialogi (glej recimo komad Anhedoniac iz istoimenskega albuma) ali polaganje besed v moška usta. Toda ne glede na vse to Jarboe vedno ostaja v sferi nad-spolnosti (in to tako glede na biološki kot na družbeni spol): zloraba, recimo, ni moška niti ženska domena – ženska in moški se je učita drug od drugega. Isto velja za posilstvo (duše), za mučenje... Ta proces učenja ne velja zgolj za t.i. negativne elemente v človekovem življenju, temveč tudi za tiste druge, 'dobre': na isti ravni – in na podoben način kot film Bitter Moon Romana Polanskega – deluje tudi recimo ljubezen. Ljubezen, ki je gonilna sila, ki je moč in ki je energija:

 

Open your mind

Sensational, metaphysical, insatiable, astronomical,

Phenomenological, ontological, heterosexual, astrological,

/.../

Reprehensible, experimental, chronological, biological, gullible, unprofessional,

Beautiful, homicidal, matrimonial, testimonial, homosexual, fertile, bestial...

Anything at all but not logical

       - Not Logical

 

Ta ista ljubezen je seveda tudi rojstvo izrazitih nasprotij, paradoksov. Ti paradoksi pa so – spet – rojstvo nečesa drugega: umetnosti. Ter dalje: izraza. In še dalje: težnje po (iz)najdbi temeljitejšega izraza. Ta seveda nikoli ni popoln, nikoli dokončan ali – kaj šele – dokončen. Izraz je umetnost in umetniški izraz strukturno vedno odprt, nedokončan izraz. Tisti mitični zapolnitvi se lahko približa le prek poslušalčeve/bralčeve/gledalčeve interpretacije (ali raje: omejenosti); pa tudi tam to stanje ni stalno, temveč se razkraja že od začetka. Jarboe se v tem oziru kaže kot izjemno čuteča umetnica, ki se ne pusti premagati žanrskemu ali tematskemu (samo)omejevanju, temveč se poslužuje celotnega spektra izrazja ne glede na (samo)omejenost poslušalca. Edina omejitev je seveda paradoksalno gonilna sila za umetnostjo samo – ljubezen:

 

"Drug free smoke free booze free love bound

Debt free disease free guilt free love bound

Prisoner of your Heart"

       - Bound

 

To neprestano soočanje z resničnostjo individualnih omejitev pa omogoča tudi unikatni izraz  (samodojemanja) seksualnosti (neke ženske). To samodojemanje je – kot sem že omenil – izrazito  emancipacijsko. Toda tu ne gre za emancipacijo ženske (ali moškega), temveč za emancipacijo posameznika, za emancipacijo nekega telesa in neke duše. Žensko telo, ki je tako v ospredju, včasih celo meji na arhetip divje ženske (glej knjigo 'Ženske, ki tečejo z volkovi' Clarisse Pinkole Estes), v tem pa pridobi značilnosti neke mitske sakralnosti (sam performans (nastop) pa tako v pravih pogojih dobi poteze rituala). Toda tu seveda ne gre za licemerski sakralni odnos do ženske, ki je tako oddaljena od svojega telesa, da že samo zaradi tega deluje transgresivno (npr. devica Marija, če diskretno pokažem s prstom), temveč za zelo prizemljen odnos do svoje ženstvenosti, do svoje seksualnosti in do vseh njenih posledic na širši koncept življenja: pred nami je telo, ki čuti in ljubi, telo, ki je lahko toliko žrtev zlorabe kot katerokoli drugo telo; toda obenem telo, ki priznava svojo samoto, svoja nihanja med sramoto in ponosom, telo ki eksorcistično portretira svojo goloto (tu smo priča stičišču ljubezni in strahu) in stremi k ravnovesju:

 

And you are my lover

You Are my lover

For the only one who'll make me bleed

Is my own mutilation

       - Scarification

 

Seksualnost Jarboe je po svoji naravi enigmatična: vedno je (pod-)prisotna, čeprav je le redko eksplicitna. Njena pojavnost (njene maske), njen glas ter njena umetnost kot celota so seksualnega značaja – o tem ni dvoma. Je pa res, da njena izpolnjena in samo-zaobjeta seksualnost sobiva z ostalimi aspekti njene umetnosti; gre namreč za seks, ki je onkraj in nad tistim, nam stereotipno in mazohistično lastnim, tipično nihajočim med represivnim in izpovedanim, oziroma še raje: neizpovedanim. V tem poizkusu pomiritve sebe s sabo, se sleči in se soočiti s svojim golim jazom (in s svojim 'golim sedaj'), se pokaže ena večjih kvalitet glasbe Jarboe: ne gre več namreč toliko za estetiko (oziroma za pomensko globino in/ali resničnost izkušnje 'avtorice') kot za emancipacijo duha poslušalca samega.

 

"I tell you if God wants to take me, he will"

       - Within (Neurosis & Jarboe)

 

Dodatek

 

Kje torej pričeti? Jarboe se lahko približam z več smeri. Tistim izmed vas, ki vam distorzirane kitare predstavljajo temelj glasbene estetike, seveda priporočam album Mahakali (z Attilo Csiharjem (Mayhem) ter Philom Alselmom (ex-Pantera, Down)). V istem oziru je močno priporočljivo – če ne že bistveno – tudi poslušanje glasbeničinega sodelovanja z Neurosis. Za ljubitelje drone-a priporočam tudi njeno kolaboracijo z bendom Byla. Za tiste bližje industrialu je tu album J2 (gre za tandem Jarboe-Justin Broadrick). Če se poglobimo nadalje v njene popolnoma solo albume, pa  ne moremo zgrešiti z Disturben Disciple ter težkim (verjetno najtežjim Jarboe albumom) Anhedoniac, ki ju – če moja beseda kaj šteje – tudi najtopleje priporočam.

Avtor:
twitter facebook