recenzije

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

banner
banner

članek

13. 7. 2012  13 Candles, pars sexta: War metal 
''Ker je prekomerna kategorizacija glasbe neumnost, bi bilo morda bolje, če bi se za trenutek ustavil in omenil, da gre pri besedah "war" oz. "bestial" bolj za oznako izjemno militantne in agresivne zvrsti black metala.''

Vsaka scena ima svoje jedro; norveški black metal se vrti okoli Mayhem, Darkthrone in Emperor, švedski death metal okoli Entombed in Dismember itd., zato ima tudi današnji underground svoje junake, okoli katerih se vse vrti.

Gre namreč za t.i. bestial black metal, znan tudi kot war metal, ki sem ga v seriji člankov 13 Candles omenil precej pogosto, zdaj pa je čas, da se stvar razjasni. Ker je prekomerna kategorizacija glasbe neumnost, bi bilo morda bolje, če bi se za trenutek ustavil in omenil, da gre pri besedah "war" oz. "bestial" bolj za oznako izjemno militantne in agresivne zvrsti black metala; oznaka je potrebna, saj je ta posebna divizija black metala ideološko in glasbeno mnogo bolj ekstremna, kot smo od zvrsti sicer navajeni. War metal sestavlja kup skupin, ki deluje ločeno od skandinavskega "drugega vala"; začetki bestial black metala segajo tako daleč v preteklost, da so celo vplivali na Mayhem in Darkthrone ter marsikatero drugo skupino, zanimivo pa je, da se ta unikaten pristop k black metalu še vedno močno oklepa prvin prvega vala. Gre torej za nekaj nenavadnega in sorazmerno redkega, kar pa vseeno ni brez pomena, zato je skrajni čas da razkrijem svet najbolj barbarskih zvokov tega planeta.

Vpliv punk glasbe ter Motörhead je pri metalu vzbudil zanimivo obsedenost, ki je pri večini ekstremnih zvokov dandanes še kako prisotna. Gre namreč za motoričnost ritma - ni pomembno, če gre za nepretrgan blast beat ali pa za bolj razsekano in razgibano različico, brez dvoma se to začuti pri d-beatu, vseprisotnem "Slayer beatu", rafalih dvojnega basa ali pa celo navadni "štirki". Metal je ob koncu sedemdesetih torej dobil obsesijo z linearnim bobnanjem, ki v svobodnih, ohlapnih jazzovskih groovih Black Sabbath ni bila prisotna, a je še kako dominirala glasbo Venom. Stil rigidnega, udrihajočega bobnanja je hitro prešel na thrash metal, ki je v glavnem ohranil tonalnost heavy metala in predvsem dvignil tempo. Z black metalom in death metalom je bilo drugače, saj je v veliki meri izgubil kitarske linije, ki so prevladovale vse od Judas Priest do Forbidden, Testament ipd. Poudarek je padel na nove, temnejše kitarske zamisli, ritmika pa je s tem dobila enakopravno vlogo. Za večino poslušalcev se ta razvoj ustavi okoli Suffocation, morda celo Cannibal Corpse ali prej, v resnici pa je stvari neslo še kako daleč.

Vulcano, Sarcofago in Sepultura so prvi snovali svoje skladbe na izjemno hitrih ritmih in zamolklih, udrihajočih, povečini nemelodičnih rifih. Ti so že pogosto namigovali, da bo kitara v metalu nekoč zaživela zgolj kot ritmično glasbilo. Omenjena trojica je na svojih prvencih pričarala vrtinec, ki jim je pogosto ušel izpod nadzora, saj so se komaj zavedali glasbe, ki so jo igrali, še zdaleč pa ne, kako jo prijeti za vajeti.

Ravno tu na sceno vstopijo Blasphemy, ki so rife še bolj zabrisali in tako primorali poslušalca k temu, da glasbo posluša z vsemi svojimi močmi, če iz nje želi izluščiti nekaj. Nesmrtna klasika Fallen Angel of Doom zveni bolj duhamorno, surovo in brutalno od brazilskih predhodnikov, z rabo nizkih tonov, nepretrganega blast beata, krulečega vokala in ritmičnih rifov pa je zacementirala zvok bestial black metala. Fallen Angel of Doom je izdelek, ki je večna referenčna točka za ta slog - ta se je že ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih utapljal v pretiravanju na vseh možnih področjih. Vsa besedila na plošči so ritualistične in okultne narave, člani benda pa slovijo kot ljudje, katerih življenja in dejanja se skladajo z glasbo. War metal zaznamuje predanost k tradiciji in neposrednosti, zato Blasphemy nikakor ne skrivajo svoje agresije in svetoskrunskih običajev, vsekakor pa roko vedno držijo na utripu svetovnega undergrounda.

Kar se je ob koncu osemdesetih še kako prejelo legendarne finske zasedbe Beherit. Po navalu demo kaset in EP-jev je skupina zbrana dela izdala v obliki LP-ja The Oath of Black Blood. Izjemno surov izdelek je požel v glavnem negativne kritike, ostri odnosi z norveško sceno pa gotovo ne olajšajo današnjega stanja kultne plošče. Leta 1993, ko so Blasphemy poskusili z nekoliko bolj izdelanim (a odločno prekratkim) Gods of War, so Beherit prevzeli krono bestial black metala in istočasno nase preusmerili pozornost celotnega sveta ekstremne glasbe ter s tem zaznamovali trenutek, ko je war metal prvič (in odločno zadnjič) prodrl izven svoje scene. Ni šlo za srečo, saj je Drawing Down the Moon album, ki je neponovljivo drugačen od vsega na metal sceni. Glasba je barbarska in hitra ter se več kot očitno naslanja na Fallen Angel of Doom (vodja skupine Beherit, Nuclear Holocausto, nikakor ni skrival naveze s Kanado, saj je na eni izmed demo kaset celo priredil klasiko War Command), kar pa je resnično nenavadnega na njej, je eksperimentalna narava plošče. Eksperimentiranje je namreč ideološko popolnoma nasprotno war metalu, a na Drawing Down the Moon nedvomno funkcionira. Klaviature, elektronski vložki, učinki na vokalu in razvlečeni, počasni deli zaznamujejo Drawing Down the Moon ter plošči dajejo popolnoma nasprotno vzdušje od njihovih glasbenih vrstnikov, saj je glasba bila nadgrajena z nivoja ritualistične na meditativno, celo sproščujočo.

Kreativni uspeh ni trajal dolgo, saj se je vodja skupine Marko "Nuclear Holocausto Vengeance" Laiho odločil za ustvarjanje elektronske glasbe, Blasphemy pa so po Gods of War padli v pozabo. Drawing Down the Moon se je izkazal za izjemo, saj so prišleki Conqueror, na katere je padla vsa teža zastave war metala, gradili predvsem na Fallen Angel of Doom in INRI, tako da so le še poudarili pomen bobnov. To se je izkazalo za dobro zamisel, saj je bobnar J. Read s svojim barbarskim razbijanjem dosegel virtuozne nivoje, filozofsko pa se je skupina oddaljila od okultne narave svojih kanadskih vzornikov, s katerimi si vseeno delijo povezavo s pokopališčem Ross Bay. Besedila so bila preplavljena z nietzschejevskimi hvalnicami razvoju osebne moči, dodatno pa jih je podkrepila brutalnost filozofije Redbearda. Conqueror so vse to združili pod ime ''Superion'', s katerim Read označuje ideal svoje življenjske poti in kateremu je posvečena tudi kultna klasika War. Cult. Supremacy. Sledenje Superionu je začasno zavrl razpad Conqueror, a se Read ni pustil ustaviti, saj je hitro združil moči z basistom ameriških Angelcorpse, Petom Helmkampom, s katerim si deli številne nazore, in tako ustanovil še bolj barbarsko zasedbo Revenge; ta izdaja plošče še danes. Glasba skupin Revenge in Conqueror je metal, ki je bil do kosti obran od kakršnihkoli sledov melodije. Skladbe nedvomno vodi boben, ideologija pa igra močno vlogo, saj naslovnice pogosto spominjajo na totalitarno propagando, naslovi izdelkov pa na parole, pri čemer je potrebno omeniti, da bestial black metal zavrača kakršnekoli politične nazore (kar so člani Blasphemy ter Conqueror pogosto tudi izrazili v intervjujih). James Read se je kasneje pojavil v Axis of Advance, zasedbi, ki se nekoliko bolj približa death metal strani bestial spektra, sci-fijevska besedila pa pomenijo zgolj dobrodošel tematski oddih.

Ki pa ni vedno potreben, kot dokazujejo floridski Black Witchery. Ti se na večini izdaj neomajno držijo formule, ki so jo Blasphemy zastavili na demo kaseti Blood Upon the Altar. Kljub derivativnosti je njihov prvenec iz leta 2001, Upheaval of Satanic Might, kultna klasika, svoj zvok pa najdejo šele deset let kasneje na najnovejšem izdelku, ki je verjetno tudi njihov najboljši in nosi naslov Inferno of Sacred Destruction.

Poleg Conqueror in Black Witchery so v devetdesetih glavo podzemnega black metala nad gladino pomagali držati tudi legendarni Bestial Warlust, ki so s klasikama Vengeance War Till Death ter Blood and Valour unikatno sceno svoje celine zaznamovali vse do danes, kot sem njihov thrashersko obarvan pristop podrobneje popisal v eni izmed preteklih rubrik.

Finska dandanes ne zaostaja, saj se je Nuclear Holocausto vrnil s sodobno klasiko Engram, pred kratkim pa so po desetletjih luč sveta ugledali posnetki izgubljenega Beherit prvenca iz leta 1990 - ti sedaj nosijo naslov At the Devil's Studio. Bolj delavni od Beherit so gotovo Archgoat. Skupini sta si v devetdesetih delili mesto na split EP-ju, ki je Archgoat predstavil v bolj tradicionalno metalski luči v primerjavi s kanadsko Ross Bay sceno. Skupina se namreč še vedno zanaša na moč rifa in nizek, deathmetalski vokal, skupaj s počasnejšimi deli pa jih to naredi v najlažje prebavljiv bend na sceni.

Tudi bolj eksotični kraji imajo svoj odgovor na bestial black metal sceno. K temu pričajo mehiški Morbosidad, ki že skoraj 20 let vztrajno rušijo v luči mešanice med Sarcofago in Blasphemy, svoja svetoskrunska besedila pa pišejo izključno v španščini.

Najhuje sem prihranil za konec. Filipinski Deiphago so sicer ena najstarejših black metal skupin na sceni, a so zvrst privedli do njenih smiselnih meja in jo nato potisnili krepko čez. Filipino Antichrist je moderna klasika, ki buri številne duhove. Privrženci hvalijo manično, divjo atmosfero albuma, ki nedvomno nima para, nasprotniki pa se rade volje obesijo na dejstvo, da je stvar praktično neposlušljiva. Vsekakor ima na zanimiv učinek tako na poslušalca, ki je privrženec Deiphago, kot tudi na nič hudega sluteče mimoidoče.

twitter facebook