recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

članek

13. 6. 2012  13 Candles, pars quinta: From the Dark Past 
''Rodila se je nova mentaliteta, meja ni bilo več, estetika kozlov in hudičev pa je bila nadgrajena s črno-belimi simboli in večno silhueto obešenca, ki že 30 let krasi Hellhammer majice.''

Spet je čas za uvodni članek. Vseeno je ta, ki ga trenutno berete na svetleči škatli, le malo drugačen od običajnega, saj je znaten del njegovega jedra bil napisan že prej. Kdor je spremljal rubriko v vsaj enemu izmed preteklih delov, je najbrž dobil občutek, za kaj gre pri 13 Candles, a morda ne ve, od kod so vsi ti zvoki prišli, kljub temu da so v dobi spleta ti podatki široko dostopni. Vseeno ni tako enostavno sestaviti celovite slike zgodovine ekstremnega metala (sploh ko gre za bestial, black/thrash etc.), sam pa sem v rubriki ponujal le izseki - ti so, priznam, prej imeli namen bralcu uničiti tradicionalno časovno predstavo ekstremnega metala z bendi, ki so (bili) za svoj čas drugačni - kot pa ohraniti nek stereotip kronološkega razvoja.

Ta del rubrike je izjemoma drugačen in tudi ni pisan samo za tiste, ki jih zanima zgolj najgloblji in najbolj surov underground, ampak tudi za vse, ki jih privlači death oz. black metal v različnih oblikah. Razumljivo je, da marsikomu, ki prisega na Dimmu Borgir, brez da bi se zavedal njihovega izvora in predhodnikov, black metal iz osemdesetih predstavlja trd oreh, a tu ni ovinkarjenja: od Satyricon vse do Black Witchery, vsi nedvomno prepoznavajo svoje temeljne vplive.

Začelo se je davnega leta… Klinc, to nobenega ne zanima, roko na srce pa se da začetke temne, divje glasbe izslediti vse do Bacha, morda še dlje nazaj v zgodovino, zato to polemiko prepustimo za druge. Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih je bilo več kot dovolj rožic v glasbi, štirje birminghamski možje pa so tega imeli več kot očitno dovolj. Rezultat njihove nejevoljnosti je bila seveda temačna, težka in gromka glasba legendarne skupine Black Sabbath, ki so poleg Judas Priest kraljevali v sedemdesetih letih. Res zanimivo je, da krone dolgo časa nihče niti ni hotel vzeti od Sabbath, ker so se dotikali glasbenega teritorija, ki je večini še vedno bil prenevaren, medtem ko so Judas Priest bolj ali manj lastnoročno navdihnili novi val angleškega heavy metala na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih.

Na koncu dneva se je le našel nov fenomen, ki je imel drznost prevzeti hudiča od Sabbath tako v besedilih kot v glasbi, kot sem v prvem delu rubrike že na dolgo in široko popisal, so to bili Venom. Ti so preizkusili same meje metal glasbe takrat; karkoli so naredili, je bila zanje hoja po robu, saj takrat metal ni imel mednarodne klubske scene, kot jo ima danes. Venom so bili arenski bend, deloma zato, ker so imeli potreben občutek za ekstravaganco tako velikega nastopa, deloma pa zato, ker drugače takrat ni šlo! Bili so torej ''larger than life'', za več takih bendov pa takrat ni bilo prostora. Zato se je vpliv Venom raztreščil v razne kotičke sveta, nosilci zastave black metala pa v osemdesetih ponavadi niso presegli undergrounda, kjer so pogosto doleteli na obupen odziv.

Home Taping Is Killing Music; So Are Venom. Zmagoslavni napis na hrbtni platnici plošče, za katerega ni trajalo prav dolgo, da so ga Hellhammer grobo in nonšalantno sesuli z mislijo Venom are killing music... Hellhammer are killing Venom. Rodila se je nova mentaliteta, meja ni bilo več, estetika kozlov in hudičev pa je bila nadgrajena s črno-belimi simboli in večno silhueto obešenca, ki že 30 let krasi Hellhammer majice. Najbolj pomembne pa so tiste stare kasete, ki so se v obliki odlične kompilacije Demon Entrails ohranile do danes, material pa ni nič manj punkovsko speven kot v osemdesetih.

V sosednji Nemčiji so sorodne zvočne kataklizme izvajali Sodom, Destruction in Kreator. Kljub temu da splet narekuje drugače in se velik del ''zapriseženih fanov'' omenjenih skupin ne želi dotakniti njihovega bolj surovega opusa (Destruction so velik del starih skladb celo posneli na sodobnejši, večini poslušalcev prijaznejši način, Sodom ravno tako, a v manjši meri) gre za black metal, ki si deli marsikatero temeljno lastnost s Hellhammer. Primitivna izvedba večnih klasik In the Sign of Evil, Sentence of Death ter Endless Pain jim le doda na čaru, a v primerjavi z določeno švedsko ikono utegne delovati celo krotko.

Na severu se je namreč približno istočasno kuhalo nekaj hudo surovega. Ne gre mimo Bathory, ki so z ultra-abrazivnim zvokom (in bistveno manj načrtovanim pristopom od Hellhammer – ti so po naglem razpadu imeli še toliko močnejši plan B) iz garažnega studia širili svoj zvočni teror. Istoimenski prvenec, The Return...... in Under the Sign of the Black Mark so albumi, ki ciljajo na prvo žogo, a vseeno ne izgubijo svojega čara zaradi energije, spevnosti in umazane atmosfere, zastavili pa so temelj vsega black metala, ki se je od takrat naprej razvil.

Skandinavska šola je nadaljevala brez ovinkarjenja, in sicer od tod, kjer so Bathory odnehali. Produkcija je postala še toliko bolj rezka, obsedenost z mrazom, smrtjo, satanizmom in skandinavsko mitologijo je dobila nove razsežnosti. Black metal je torej bil zapečaten kot uničevalna glasba, a staro šolo le malokdo dohiti na področju razvratnosti; Quorthon je metal glasbo zbližal s stereotipom umazanega, surovega rock 'n' rolla, v popolnem nasprotju z mnogo bolj naivno različico divjega življenja, katere so se posluževali v glavnem glam bendi. Medtem ko so Venom še izhajali iz iste šole kot Def Leppard je to bilo svetlobna leta stran od Bathory, ki so postavljali temelje za norveški black metal iz 90-ih ter obenem širili krila v obe Ameriki.

Slog, ki je v Brazilijo pripotoval iz hladne Evrope, je hitro našel podpornike, prvi izmed katerih so bili Vulcano. Ti so na žalost hitro pregoreli, saj sta poleg demo kaset edini omembe vredni plošči studijski prvenec Bloody Vengeance ter plošča Live!, a so zato Sepultura in Sarcofago čakali v vrsti in takoj pograbili priložnost, da so potisnili black in death metal še korak naprej. Sarcofago so v najbolj surovi obliki predstavili vratolomen blast beat skupaj s svetlobno hitro kitaro, ki je zvenela kot neprebojen tok tonov.

Zmagovalna formula je prispela do Švedske in Norveške v obliki klasičnega albuma I.N.R.I., ki prikazuje enega izmed najboljših poskusov surovega metala vseh časov, skupaj z legendarno mini LP-jko Deathcrush, ki so jo mučno izdavili Mayhem, pa so Sarcofago pomenili prelom v black metalu. Ideologija in zvočna barva, ki je stala za  Mayhem skupaj z zamislijo, ki je stala za pesmimi na plošči I.N.R.I., sta tlakovali pot za Darkthrone, Emperor, Immortal, Marduk ter neštete black metal bende v devetdesetih, medtem ko se v Severni Ameriki vplivov južnih sosedov ter evropskih junakov niso lotili tako neposredno. Morbid Angel, Blasphemy in Necrovore so black metal izvili v nizke frekvence ter iz njega izbili velik del smisla za melodiko, kar je pripomoglo k vzponu death metala.

Izrazi black metal, death metal ali karkoli je že v osemdesetih krožilo po undergroundu so za glasbo skupin vse od Venom pa do Blasphemy v glavnem izmenljivi. Dandanes je glasba močno kategorizirana, kar ima svoje prednosti, gotovo pa tudi slabosti, iz tega kratkega pregleda pa je jasno, da ni bilo vse tako črno in belo. Marsikateri poslušalec je v zadnjih desetih letih s prekomernim predalčkanjem samega sebe spravil v glasbeni kot, ki pa ni brezizhoden. Še dandanes je moč najti trop bendov, ki ponosno nosi zastavo '80s black/death metala v izpopolnjeni obliki in privržence oldschoola še kako spomni na hrup preteklih desetletij, računalniška generacija, katere del sem tudi sam, pa tega niti ne zasluti, saj je par kilobytov težko spremeniti v več desetletij glasbenega razvoja.

Je pa to vseeno eden izmed ciljev 13 Candles. Dvignem JD, bullet belt in Venom vinilko tistemu, ki je zdržal do tu, obenem pa svarim tiste, katerim je glasba zgolj odraz potrošništva kot razlog za popivanje in socialno vezivo. Dimmu Borgir, polpečen deathcore, ''djent'' in razni narodnozabavni ''metal'' bendi s Finske so mnogo bolj primerni trendi za to in domujejo med pametnimi telefoni in mp3 predvajalniki, kar pa nikoli ni bil del umetnosti.

twitter facebook