Nor bi bil, če bi si tajil, da si dandanašnji underground fanatik s spremljanjem podzemlja težke glasbe celo med dolgolasimi kolegi pribori približno toliko hvale, kot bi si jo s tem, da bi se oblekel v dedka in razlagal o časih, ko Elvisu niso smeli kazati nog na TV-ju. Do precejšnje mere je to neodobravanje oldschoola razumljivo, jebiga, če izgledaš kot fuzbaler Bundeslige cca. 1985-86 in ponosno vsem daješ vedeti o svojem Gammacide cover bendu, se to pač zgodi. Jasno pretiravam, saj ima tudi bolj ''goofy'' plat metala gotovo svoje mesto, a tokrat ne bo govora o karikaturah iz preteklosti, pač pa o sceni, ki je na zemljevidu undergrounda trenutno najmočnejša. Gre o veji okultnega death metala, ki k sreči še nima svojega ponesrečenega podžanra, obenem pa je tudi ovita v dovolj skrivnostnosti, da jo zunanja podoba in podobne površinskosti nič kaj kmalu ne bodo preplavile in sesule odznotraj.

V rubriki 13 Candles ne gre mimo tega, kar so novodobni heroji bestial black metala Nocturnal Blood ubesedili v naslovu svojega prvega posnetka: ''True Spirit of Old.'' Pri glasbi se to ne odrazi nujno skozi tone, ki tvorijo pesmi, niti produkcijo, ki zaznamuje album, pač pa o prepoznavni energiji, ki si jo bendi istega kova delijo. Glede današnjega death metala je torej precej varno trditi, da velik del te energije izvira iz skupin, kot so Autopsy in Incantation. Izvorni val temačnega death metala je imel tisto prepoznavno vzdušje, ki je iz zadušljivega blast beata prešlo v gromozanske odprte akorde, narkar so ti v trenutku izzvali podobe hladnih soban in kavern, prepojenih z vlago.  Ravno ta dinamika in mrko vzdušje pa je skozi devetdeseta v metalu nekoliko potonila, saj so že tako maloštevilne skupine, ki so ta zvok zadele, počasi izginjale (zastavo death metala sta ves ta čas ponosno nosili zasedbi Immolation ter Incantation). Atmosfera pa je nekaj tako nebuloznega in nedefiniranega, da jo je zato nemogoče kot notno partituro prepisati. Ravno zato je odlično izhodišče za ustvarjanje glasbe, ki je bogata v duhu, skupaj z dobrimi glasbeniki pa skoraj gotovo tvori kvalitetno celoto.

Med prvimi, ki so death metal stare šole začeli na novo širiti (ne oživljati, saj nikoli ni popolnoma izumrl), so bili nemški Necros Christos l.2001. Pri njih nikakor ni šlo za kopiranje idolov, saj so se na starejših posnetkih sklicevali na black metal,  kar se jih v določeni meri drži celo do danes. Njihov pravi adut pa je ravno izbira deathmetalskih vplivov, ki pronicajo v glasbo Necros Christos. Tu ni sledov nepotrebnega tehničarjenja, breakdownov ali ''slam'' rifov, ki so v zadnjih 10 letih za večino postali prepoznavni element death metala. Necros Christos se zanašajo na prvine metal glasbe iz osemdesetih, saj so tipičnemu Slayer, Sodom oz. Celtic Frost rifu dodali svojo barvo in tipično izprijeno melodiko, ki spremlja vodjo skupine Morsa Dalosa Raja skozi celoten obstoj skupine. Najnovejši album Doom of the Occult je obvezno poslušanje, saj na vsakem nivoju nudi nekaj: tematsko nosi izjemno globino, v kar sem se podrobneje spustil v lanski recenziji, površinsko pa je hudo speven.

Zanimiva anomalija so Sonne Adam; pri skupinah iz eksotičnih krajev gre pogosto za samo romantiko izvora, saj glasba sama po sebi ne ponuja dovolj. Pri teh izraelskih death metalcih to ne drži, saj je njihova glasba izjemno dodelana ter s tehničnega vidika popolna, a vseeno  ohrani iskrenost. Založba Century Media je zaznala talent skupine in izdala ploščo Transformation ter Sonne Adam s tem za trenutek pahnila pod žaromete, kar pa nikakor ne spremeni dejstva, da gre pri izraelskem bojnem stroju za glasbo, ki svojega poslušalca muči z vsakim tonom, frazo. Tudi tokrat je pri besedilih moč zaznati mnogo več od tipične Cannibal Corpse roštiljade, saj so ta pisana na očarljivo kriptičen način, oznaka, ki velja tudi za inštrumentalno plat in se gotovo sovpada z vokalom, ki dodatno okrepi obredno vzdušje plošče Transformation.

Za neznan nemški projekt Owl velja podobno, le da gre tu za izjemno dolge skladbe z veliko ponavljanja, ki pri tako nizkih uglasitvah ustvarijo nenadjebljivo vzdušje.  Najpomembnejše pri  Owl je eksperimentiranje, saj baražo ritem kitare pogosto prebije kak visok akord,  glede na tradicionalno pomanjkanje ''clean'' prehodov v death metal petju pa jasno nakazuje, da Owl ne igrajo vedno na varne karte.

Za konec pa še vsem znani in nepopisno bizarni Portal; ti so vsaj izbrali primerno ime, saj njihova tehnično neverjetna glasba, ki se zanaša popolnoma na disharmonijo in disonanco, gotovo predstavlja prehod v popolnoma drugo sfero glasbe. Ravno ta navidezna naključnost da njihovim skladbam čar Johna Cagea, saj pri Portal nikakor ni jasno kaj sledi prvemu delu,  v živo pa se vseeno obnesejo brezhibno. Kljub temu, da so pogosto označeni za death metal skupino stare šole so se Portal  razumljivo oddaljili od nje ter obenem postali bizarna, a zanimiva gonilna sila ekstremnega metala brez da bi se otresli duha podzemlja.