recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

članek

13. 9. 2012  13 Candles, pars octa: Consolamentum 
''Norveški black metal je skupaj s prvotnim propadom Mayhem intelektualno crknil.''

Ni časa za spanje. Čeprav je bilo treba septembra nadoknaditi manjko avgustovske rubrike, bi bilo malo poceni, če bi se ena številka kar nekje "izgubila v času". Edina logična rešitev potemtakem? Dvojna številka, itak. Prvi del obeh današnjih 13 Candles bo pokril velik del skupin, ki utelešajo bistvo rubrike, in služi kot smiselen povzetek preteklih številk, saj se je na Party San resnično zgrnila elita trenutne scene ekstremnega metala.

Vseeno pa je šlo za popis dogodkov, osebno me po tolikem času že mika na glas razmišljati o glasbi. Ravno zato sem tokrat izbral glasbo, ki ideološko ne igra toliko na prvo žogo kot kaki Venom ali pa zgodnji Bathory, pač pa se v svojo snov poglobi do vrtoglavih ravni. Še večje odstopanje pa je dejstvo, da tokrat ne opisujem nečesa, kar bi bilo natančno opredeljeno po kaki obskurni podzvrsti oz. geografski legi. Ravno nasprotno, govoril bom o black metal zasedbah, v katerih osebno vidim, da si delijo skupno tematiko, in sicer fundamentalističen, ortodoksen pogled na satanizem.

Ker sem zgodbo o začetkih '80s metala povzel že na sto različnih načinov, se mi ne zdi potrebno poudarjati vpliva velikih imen zgodnjega black metala na norveške Mayhem. Ti so skupaj z Darkthrone, Burzum in ostalimi kaj hitro zastavili glasbeni temelj black metala, kot ga poznamo danes. V resnici gre za preprosto bobnanje in melanholične melodije, ki so po divjih in razuzdanih osemdesetih delovale še kako osvežujoče; vsak bend je šel v svojo smer in se počasi oddaljeval od svoje izvorne vizije, Mayhem pa so razpadli komaj po tem, ko so norveškemu black metalu zabili zadnji žebelj v krsto. De Mysteriis Dom. Sathanas je obenem pomenil skupek vsega, kar je metal do tedaj dosegel, kot tudi kratek, a pomemben pogled v prihodnost.

De Mysteriis je zaradi kontroverznih okoliščin nastanka postal splošno priljubljen, v resnici pa so avant-gardne ter splošno napredne ideje albuma precej očitne. Vokal je daleč od tradicionalnega blackmetalskega kričanja, bobnanje pa se poigrava z dotedaj (in odtlej?) neodkritimi tehnikami. Ni govora o nacionalni tematiki in poležavanju po snegu; besedila pokojnega Dead-a so nadvse temačna. To je black metal, ki se je leta 1994, ko so se vsi odmikali in začeli bežati v bolj prijazne vode, ponosno držal svojih načel.

In kaj se je zgodilo v naslednjih desetih letih? Nič. Black metal je stagniral in gnil v komercialno uspešnejših vodah, ''vodili'' pa so ga popovski hibridi in govorice. Zapuščina Mayhem in starejših skupin prvega vala je ostala nedodelana, zato je v 2000-ih končno prišel čas, da se nekdo loti naloge.

Deathspell Omega so bili med prvimi, ki so sprevideli, da generičen darkthronovski black metal v resnici ne vodi nikamor, kar jih je privedlo do korenite ideološke preobrazbe. Konec je bilo neobrzdanega in divjega sovraštva ter preprostih melodičnih izpadov; plošča Si monvmentvm reqvires, circvmspice (lat.: ''Če iščeš spomenik, poglej okoli sebe'', sicer napis na grobnici velikega arhitekta Sir Christopherja Wrena) se je začela poigravati z disharmonijo, njena notranja strutkura pa je bila sestavljena iz večih delov, ki naj bi idealno bili razdeljeni na štiri strani dveh vinilk. Ni govora o kakem copranju, pentagramih in devicah. Metal je končno bil na točki, ko je polnopravno izkoristil širšo kulturo, ki ni bila sama sebi namen, pač pa je izhajala iz evropske literarne ter verske tradicije. Glasba kot sama pa je odkrivala nova izrazna sredstva in le-ta našla predvsem v disonanci in dolgih, izjemno vzdušnih inštrumentalnih pasažah. Ta nova, neponovljiva in edinstvena različica black metala se je povsem sovpadala z začetnim videnjem zvrsti, ki so ga zasnovali Mayhem, a obenem zgradila toliko novega ter se otresla vseh norveških klišejev risankastega satanizma in kvazi-vikinških bojevnikov. Deathspell Omega še vedno marljivo izdajajo pretresljive plošče in EP-je, ki vedno znova zvijajo format black metala, obenem pa se izogibajo kakršnemkoli medijskem blišču s tem, da ohranjajo anonimnost in posledično tudi ne nastopajo v živo.

Švedi pa so se stvari lotili na drugačen, bolj tradicionalen način. Vse narodnozabavne folkovske melodijice so hitro pometali ven, ohranili pa so se le vplivi ekstremne glasbe poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih - za raliko od Darkthrone klonov ipd. pa so se bendi kova Watain, Valkyrja, Funeral Mist, Ondskapt in Ofermod spustili v nove globine ter nadaljevali od tod, kjer so Mayhem zaključili leta '94. Kljub temu da so besedila osredotočena na verski pristop k satanizmu in je glasba brez nepotrebnih vplivov, je daleč od nerazvite. Skladbe so pogosto kompleksno zasnovane in imajo polno razgibanih rifov, ki dogajanje mirijo, pospešujejo ali pa se z njim poigravajo na nešteto drugačnih načinov. Sworn to the Dark in Casus Luciferi (lat. Luciferjev padec) sta odlična primera tega in dokaz, da so Watain resnično mojstri svojega stila, medtem ko sta Salvation in Maranatha zasedbe Funeral Mist pravi umetnini sodobne alternativne glasbe.

Več kot le omembe vredni sta skupini Katharsis ter Ascension, ki pošteno dvigujeta profil nemškega black metala. Katharsis niso toliko dodelani, pač pa svoj cilj dosežejo z golo, a natančno agresijo in divjimi teksti, podkrepljenimi z edinstvenim vokalom. Ascension uberejo podobno pot na sodoben in odtenek bolj dodelan način; po rifih na trenutke celo spomnijo na Watain ali Valkyrjo, sicer pa delujejo povsem edinstveno. Njihova plošča Consolamentum je sodobna klasika, obenem pa tudi odličen prikaz estetskega vidika ortodoksnega black metala. Popolna simetrija, žive barve, močna simbolika ter rahel vpliv gibanja art nouveau krasijo embalažo in naslovnico albuma Consolamentum, podobno kot to s svojimi izdelki počno Ondskapt, Watain ter Deathspell Omega.

Norveški black metal je skupaj s prvotnim propadom Mayhem intelektualno crknil, najbolj ironično pa je, da je edini vidni znak življenja v zadnjih desetih letih pomenil prav album Ordo Ad Chao. Ta je predstavil Mayhem v novi luči - ritmična podlaga neskončnega blastbeata in dvojnega pedala, grob vokal ter hitra kitara so kot blagovna znamka skupine seveda prisotni, zanimiv pa je predvsem Blasphemerjev način pisanja pesmi; skladbe so mnogo manj melodične, poleg tega, da utegnejo spomniti na Funeral Mist ali pa celo Deathspell Omega, Blasphemer vseskozi ohranja svoj edinstveni anti-melos. Fenomenalna produkcija, skozi katero se sicer vse sliši, deluje surovo in ustvari neponovljivo zadušeno atmosfero. Ni presenetljivo, da Mayhem že 5 let niso izdali ničesar novega, saj bodo po izgubi Blasphemerja hudo težko presegli Ordo Ad Chao.

twitter facebook